Stadion

Športno prizorišče s prostori za gledalce, na katerem se prirejajo športna tekmovanja in manifestacije. Na nogometnem igrišču je lahko naravna ali umetna trava, običajno pa so okrog igrišča steze in druga oprema za atletiko. Prve stadione so zgradili v antični Grčiji. Okrog igrišča so gradili tribune različnih oblik. Najbolj znani antični stadioni so bili v Olimpiji, Delfih, Miletu in v Atenah. Antični stadion v Atenah so zgradili leta 330 pred našim štetjem, obnovili pa leta 1896 ob prvih Olimpijskih igrah moderne dobe. Moderni športni stadioni so grajeni po vzoru na antične stadione in rimske amfiteatre. Glede na namen so različnih oblik, nogometni stadioni pa so običajno v obliki elipse ali podkve. Običajno jih zgradijo za velika športna tekmovanja (olimpijske igre, svetovna prvenstva, evropska prvenstva ipd.). Stadione projektirajo in gradijo po zelo ostrih kriterijih, ki jih za nogomet določata FIFA in UEFA, za olimpijske igre pa Mednarodni olimpijski komite. V sklopu stadiona se razen igrišča in tribun na osrednji tribuni nahaja še častna loža, pod tribunami pa so praviloma še prostori uprave stadiona, slačilnice, dvorane za trening, skupni prostori, ostali prostori za varnostno in zdravstveno osebje, pogosto pa tudi manjši hoteli, gostinski, poslovni objekti, prostori s trgovsko vsebino in drugo. Na stadionu so tudi semafor in reflektorji. Ob stadionu se običajno nahajajo še pomožna igrišča in druge vsebine zanimive za športnike in obiskovalce. Najbolj znani olimpijski stadioni so v Atenah, Londonu, Stockholmu, Parizu, Berlinu, Amsterdamu, Los Angelesu, Helsinkih, Melbourneu, Rimu, Tokiju, Seulu, Sydneyu, Ciudad de Mexicu, Munchnu, Montrealu, Moskvi itn. Najbolj znani stadioni so: Maracana (Rio de Janeiro), G. Meazza (Milano), Santiago Bernabeu (Madrid), Hampden Park  (Glasgow) itn.

Vir: povzeto po Nogometnem leksikonu, Zagreb (2004)

Največja slovenska nogometna stadiona sta Arena Petrol v Celju (13.006 – povezava) in Ljudski vrt v Mariboru (12.514 – povezava). Kot največja stadiona v Sloveniji navaja spletna stran World Stadiums stadion v Planici in stadion v Krškem (povezava). Stadion namenjen smučarskim poletom bi naj imel kapaciteto 37.000 gledalcev (trenutno ga prenavljajo), stadion v Krškem pa 16.000 gledalcev. Slednji poleg nogometa gosti tudi dirke v speedwayu.

Trije največji stadioni na svetu so v ameriškem Indianapolisu (speedway), ki lahko sprejme 250.000 gledalcev, v Tokiju (konjske dirke), ki lahko sprejme 223.000 gledalcev in stadion v Shanghaiju (moto šport), ki lahko sprejme 200.000 gledalcev (povezava). Trije največji nogometni stadioni so v indijski Calcutti (120.000 gledalcev), mehiškem Ciudad de Mexicu (105.064) in v iranskem Teheranu (100.000). Nekoč največji stadion Maracana (danes se imenuje Mario Filho) v Riu de Janeiru lahko danes sprejme 87.101 gledalcev, njegova prvotna kapaciteta je bila 199.850 gledalcev. Največji obisk pa 183.341 gledalcev leta 1969 na tekmi med Brazilijio in Paragvajem (vir: Nogometni leksikon).

Kolaž

Kolaž (iz francoščine: coller, lepiti) je umetniško delo (ter hkrati tudi ime tehnike); najpogosteje ga ta beseda označuje v vizualni umetnosti; narejeno kot sestavljanka iz različnih materialov ter oblik, ki oblikujejo povsem novo formo. Kolaž lahko vključuje izrezke iz časopisov, razne trakove, delčke barvnih ali ročno izdelanih papirjev, izseke in dele drugih umetniških del, fotografije in dele le-teh; ti pa so prilepljeni na papir, platno ali katero drugo podlago, na katero je možno ta material kakorkoli prilepiti. Povzeto po: Wikipedija

Do pojava digitalne fotografije so bili kolaži priljubljeni fotografski izdelki navijaških skupin. V ozadju so bile običajno štiri izbrane fotografije, na njih pa dodan najpogosteje napis ali izrezek iz revije, časopisa ali kaj drugega, kar je dajalo kolažu ironičen, sarkastičen ali kakšen drug pomen, lahko pa je bila samo popestritev oziroma ojačitev sporočila, ki ga poskušal dati kolaž. V Sloveniji se žal z množičnimi kolaži ne moremo pohvaliti, je pa bila zato z njimi dobesedno poplavljena navijaška scena v nekdanji Jugoslaviji. Od slovenskih skupin je še največ kolažev premogla skupina Black Gringos. Nekaj kolažev, ki jih imamo v uredništvu, jih v nadaljevanju predstavljamo.

Če imate kolaž katere koli slovenske navijaške skupine, ki ga še ni v spodnji zbirki, ga lahko posredujete na naslov fotoultras.si@gmail.com, da ga objavimo.

Kop

Legende nastajajo zato, da bi živele in ena tistih legend, ki so izkristalizirale same sebe, je liverpoolski Kop. Južno tribuno Anfield Roada so imenovali tribuna kaosa brez kakšnega posebnega razloga. Pravzaprav so navijači Liverpoola znani kot duhoviti, a v nobenem primeru agresivni navijači. V primerjavi z navijači Chelseja so pravi otroci, čeprav so vmes tudi ekstremisti, vedno pripravljeni na obračun s pestmi.

Celo v Liverpoolu mnogi ne vedo, kako je Kop dobil ime. Najprej se je njihova tribuna imenovala Spion Kop, kar na enem izmed afriških narečij pomeni “točka gledanja” oziroma da so vse oči uprte na tisto mesto. Zgodba sega v leto 1900 do bitke, v kateri je britanska vojska poskušala osvojiti hrib imenovan The Spion Kop. Vsi juriši so se končali s kopanjem v mlakah krvi, tragedijo pa so si zapomnili kot Spion Kop – ali krvavi januar.

S prenavljanjem nogometnih stadionov na začetku prejšnjega stoletja so novinarji svoje članke  vedno oplemenitili in tako je Ernest Edward leta 1906 skrajšal ime v Kop in s to besedo poimenoval južni del stadiona Liverpoola – kot mesto, na katero je potrebno usmeriti pozornost. Tako je postal boter najbolj znanega gnezda navijačev na Otoku pa tudi širše. Od takrat je samo liverpoolski Kop tisti pravi, vsi ostali so samo blede kopije.

Leta in leta je Anfield Road zahvaljujoč Kopu gradil renome neosvojive trdnjave. Svoj del so dodali tudi arhitekti s posebnimi rešitvami ob graditvi stadiona. Tako je streha zelo nizka, igrišče pa je minimalnih dimenzij, od mreže gola do navijačev je razdalja, ki se lahko izmeri z ravnilom. Vse to daje klaustrofobičen učinek. Navijači so vznemirjeni tudi takrat, ko je rezultat pozitiven, ampak to so že zasluge ekipe, ki je postala legendarna zahvaljujoč managerjem, kot sta Bill Shankly in Kenny Dalglish.

V Angliji se smatra, da se nasprotna ekipa sprijazni s porazom že ob izhodu iz tunela, ki pelje na igrišče Anfield Road. Navijanje s Kopa pokoplje tudi zadnje upanje.

Vir: Ćao tifo, 1991

Skinhead

Beseda skinhead je angleškega izvora in pomeni “obrito glavo” (skin=koža, head=glava). Gibanje je nastalo konec šestdesetih let v Angliji med delavsko mladino. Izvorna emocija, na podlagi katere se je gibanje pričelo, je bil lokalpatriotizem, brez podrobnejših ideoloških podstav, tako so v začetku gibanja bili člani tudi črnci. Vendar so se v času eksplozije punka (konec 70. let) mladi angleški skini povezali z desničarsko politično organizacijo National Front in kljukasti križi so postali del njihove službene ikonografije. Kmalu zatem skin-ideologija (vglavnem v naci-verziji) prekorači meje Anglije in prodre v druge evropske države, predvsem v Nemčijo, Italijo in Francijo. Kot reakcija na naci-skine nastane cel niz skin-organizacij (SHARP, SLO idr.), ki so se borile proti rasizmu in fašizmu. Skinheadi imajo kratke frizure, nosijo delavska oblačila, še najlažje jih je razlikovati po vezalkah: rasisti nosijo bele, SHARP-ovci črne, levičarji rdeče. V Ameriki pa nosijo rdeče naci-skini, ki so povezani s Kju-Klux-Klanom.

Vir: Hrvoje Prnjak: Bad Blue Boys – Prvih 10 godina, 1997

Inter City Firm (ICF)

Njihovo ime je sinonim za nasilje. Govora je o eni najbolj nevarnih britanskih nogometnih navijaških skupin, ki sicer navijajo za West Ham United. Ime so dobili po hitrih in dragih vlakih Inter City, s katerimi potujejo na tekme, da bi se tako izognili nadzoru policije. Najožje jedro Firme sestavlja 100 huliganov pretežno iz vzhodnega Londona in njegove širše okolice, ki so stari od 14 do 40 let. Skupna strast so jim pretepi. Pripadniki Firme so šminkeri nogometnega podzemlja, njihov izgled pa niti malo ne odgovarja tradicionalnemu opisu navijaških huliganov: niso pobriti kot skinheadi, ne nosijo naramnic, niti težkih črnih škornjev. Tipični Firmaš je oblečen v srajco ali majco, kavbojke in kakovostne čevlje ali športne copate. Za razliko od ostalih huliganov jih večina ne pije, saj menijo, da alkohol zmanjšuje borbene sposobnosti. Z nasprotniki se običajno borijo za ozemlje, kot zmaga pa šteje osvojitev tribune nasprotnih navijačev. No, zavzame se lahko tudi nasprotnikov pub, ali celo del ulice. Ena najbolj ogabnih navad pripadnikov te skupine je “vizitka”, ki jo pustijo na svoji žrtvi. Navijač nasprotnega kluba, ki ga nokatirajo, bo najverjetneje, ko bo prišel k sebi, našel njihovo “vizitko” pričvrščeno na jakno. Na njej običajno piše: “Obiskal vas je ICF”. Člani skupine trdijo, da se tepejo samo s pripadniki nasprotnih skupin, v vsakdanjem življenju pa so zaposleni in trgovci, ki sami sebe smatrajo kot boljša vrsta nogometnih huliganov.

Vir: Tribine, št. 5, september 1995

V nadaljevanju še odlomek iz knjige Everywhere we go …

Upton Park, dom West Ham Utd, hram nogometa prebivalcev vzhodnega Londona, je dom Inter City Firm (ICF), verjetno najbolj znane skupine nogometnih huliganov na našem kontinentu. Mit, ki o tej skupini kroži po stadionih celotne Anglije že vrsto let, je nastal predvsem s pripovedovanjem dogodkov, ki so povezani z njeno bogato zgodovino. Večina teh zgodb je postala legendarnih, čeprav se pri večini dogodkov kljub vsemu pretirava, ali pa kar preprosto izmišljena s strani tistih, ki so imeli “srečo”, da so se srečali z ICF.

Inter City Firm je zagotovo najbolj organizirana skupina nogometnih huliganov v Angliji. Ime so dobili po hitih, a prav tako dragih vlakih, s katerimi potujejo na gostovanja. Pripadniki te skupine niso bedniki s samega dna družbene lestvice, kamor strukture, ki se ukvarjajo s proučevanjem problematike nogometnih navijačev, radi uvrščajo huligane. Gre predvsem za poslovneže, za zaposlene vseh profilov. Kakor sami pravijo, jim je dober pretep izpušni ventil po napornem delovnem tednu, neke vrsta terapija, ki pa jo njihovi poslovni prijatelji v Ameriki izvajajo pri dragih psihoterapevtih, oni pa to rešijo na nogometnih stadionih.

Glede na to, da imajo dovolj denarja, za razliko od povprečnih navijačev, potujejo s svojim klubom povsod in povzročajo nerede. Ena od zgodb, povezanih z ICF, govori o tem, kako se je trajekt, s katerim so potovali preko Rokavskega preliva, obrnil na polovici poti, napol demoliran s strani navijačev West Hama. Zaradi njihove reputacije jih manjše skupine pogosto izzivajo, saj želijo zrušiti mit o nepremagljivosti ICF. Tako so ob neki priložnosti pub navijačev West Hama z molotovkami napadli navijači Newcastla. Po tem incidentu jim seveda pripadniki ICF niso ostali dolžni. Dobra organiziranost ICF temelji predvsem na dobri povezanosti pripadnikov skupine. Pri planiranju in izvedbi neredov se poslužujejo mobitelov in drugih komunikacij (opomba: knjiga je bila izdana leta 1996), tako da v vsakem trenutku ena udarna ekipa skupine dobro ve, kaj počne druga udarna ekipa. Navijači West Hama imajo rivale in sovražnike po celotni Angliji, tako da je vsako njihovo gostovanje potencialno bojišče.

Ena najbolj priljubljenih taktik ICF na gostovanjih je umeščanje pripadnikov skupine na tribuno, na kateri se nahaja nasprotna skupina. To ni samo priložnost za zmago nad nasprotno ekipo, ampak tudi najboljši način, da se osramoti nasprotnik. Nekoč je West Ham gostoval pri mestnem rivalu Chelseaju na stadionu Stamford Bridge. Pripadniki ICF so se pomešali med svoje največje nasprotnike, Chelsea Headhunters. Mnogi pripadniki ICF so nosili plavobele šale CFC, nemalo število pa tudi drese Chelseaja. Med tekmo so Headhuntersi napadli navijače West Hama, ki so bili na tribuni za gostujoče navijače, in jih seveda porazili. Pripadniki ICF so čakali pravi trenutek za napad in medtem ko so njihovi kolegi dobivali batine, niso ukrepali. Na začetku drugega polčasa je ICF krenil v akcijo.  Ko so vsi pomislili, da je z neredi konec, so se pripadniki ICF pojavili na vsakem delu stadiona in pričeli s svojo predstavo. Izkoristili so presenečenost policije in Headhuntersov ter razbili nasprotnike in osvojili  njihovo tribuno.

Vir: Everywhere We Go (Behind The Matchday Madness)-Dougie in Eddy Brimson, 1996

Keltski križ

Vir: Tribine, št. 3, julij 1995

Kakor karakteristična jakna, ki nosi več imen (jakna spitfire, skin jacket, bomber), je simbol skinheadov tudi keltski križ oziroma skin znak. Ta drevni simbol še dandanes krasi grobove irskih katolikov in prikazuje sintezo krščanstva in keltsko predajo ter razdeljenost na štiri elemente: zrak, zemljo, ogenj in vodo, kar se veže na delitev Irske na štiri pokrajine, s peto v središču. V našem času so keltski križ kot praevropski simbol začeli uporabljati italijanski neonacisti, prepovedana skupina, ki deluje ilegalno, za razliko od tradicionalnih neofašistov, ki so zbrani v stranki MSI, oziroma današnji AN. Zaradi podobnosti keltskega križa s kljukastim križem, od katerega se razlikuje le po zaobljenosti, so ga desničarski skini vključili v ikonografijo stadiona in ga sprejeli kot nadideološko navijaško oznako. Popularen je tudi zato, ker se ga da hitro narisati na zid, njegova štiri polja pa so idealna za vpisovanje kratic, na primer WBSS, white boys sezione spalato. V Nemčiji je keltski križ prepovedan simbol. V ostalih državah pa ga skinheadi in navijači še naprej legalno uporabljajo.

Jakna spitfire

Spitfire jakna (priljubljena izraza sta tudi spitka, spitfajerka), ki so jo  v drugi svetovni vojni nosili piloti britanske zračne flote (RAF), je dobila ime po vrsti lahkega aviona-lovca. Je oranžne ali kakšne druge barve, kar navijači koristijo kot dekorativni element na tribuni in jo nosijo obrnjeno narobe (z oranžno barvo zunaj). Jakna spitfire je splošno sprejeti element izkazovanja pripadnosti svetovnemu “navijaškemu plemenu”, čeprav je spontano, nezavedno prevzeta s strani angleških skinheadov. Na prostorih nekdanje Jugoslavije se je pojavila sredi osemdesetih let, predvsem po zaslugi splitske Torcide. Zelo hitro so jo prevzeli tudi pripadniki skorajda vseh takratnih navijaških skupin. Jakna spitfire je tako postala univerzalna “navijaška uniforma”. Pred leti je v veliki meri izginila z navijaških tribun.

Povzeto po: Bad Blue Boys – prvih 10 godina (Hrvoje Prnjak, Zagreb: Marjan Express, 1997)

Odprava stojišč na angleških stadionih

Odlomek je iz knjige Franklina Foera z naslovom How Soccer Explains the World (Kako nogomet pojasnjuje svet) in podnaslovom Nenavadna teorija globalizacije. Odlomek je del poglavja z naslovom Kako nogomet pojasnjuje sentimentalnega huligana. Knjiga je izšla leta 2004. Avtor govori o Allanu Garnizonu, huliganu Chelseaja, katerega priimek je psevdonim, ki ga je prevzel pred dobrimi tridesetimi leti, da bi policiji otežil delo.

… Chelsea je bolj od katerega koli drugega kluba na svetu doživel transformacijo zahvaljujoč globalizaciji. Chelsea je klub, ki so ga v devetdesetih letih najpogosteje prepoznavali kot kozmopolitanskega, za razliko od osemdesetih let, ko je bil najbolj prepoznaven po huliganstvu. Izgradnja Stamford Bridgea je bila samo del tega. Spremembe je bilo moč videti tudi na igrišču samem. Chelsea je podpisal pogodbe z vrsto igralskih in trenerskih zvezd iz Italije in Nizozemske. Pod njihovim vodstvom je Chelsea kot prvi klub v Angliji poslal na igrišče ekipo, v kateri ni bilo nobenega Angleža. To je razplamtelo trend kozmopolitanstva, ki je masovno privlačil investitorje iz tujine. Letalsko podjetje iz Bližnjega Vzhoda Air Emirates je pričelo z oglaševanjem na dresih Chelsea. Drugi najbogatejši človek Rusije, židovski naftni magnat Roman Abramovič, je leta 2003 kupil večinski del lastništva v klubu in pričel trošiti svoje bogastvo na izgradnjo kluba šampionskega kalibra.

Mnogim, med temi tudi Allanu, so te novosti izgledale kot grd udarec delavskemu razredu, ki je bil vseskozi osnova kluba. Kot da se je klub odrekel svojim najbolj zvestim navijačem v korist efemerne ljubezni bogataša, ki spremlja trende. Med ostalimi spremembami je ena podrobnost bolela najbolj. Predsednik Chelsea, Ken Bates, je leta 1983 predlagal, da bi navijače obkrožili z električno ograjo, po kateri bi teklo 12 voltov napetosti, ki bi jih stresla, če bi poskušali zbežati iz kletke.”Do nas so se obnašali kot do živali,” je rekel Allan. Samo intervenciji lokalnih organov oblasti se lahko zahvalijo, da so preprečili izvedbo tega načrta. Ampak škoda na področju stikov z javnostmi je bila storjena.

Vse do devetdesetih let se je velik del angleške elite do nogometa vedel snobovski, z višine. Preden je Rupert Murdoch poskusil kupiti Manchester United, je njegov časopis dal nogometu znamenito etiketo: “šport iz barak za ljudi iz barak”. Britanska premierka Margaret Thatcher, vodilna zagovornica vrednosti srednjega razreda, je to napihnjenost kazala ravno v tolikšni meri kot vsi ostali. Dober prijatelj železne lady, Kennet Clarck, je o njej povedal, da ona navijače vidi kot “notranje sovražnike”. Velik del svojega mandata je glasno poudarjala željo, da napove huliganstvu vojno. Leta 1989 je dobila njena vlada idealen izgovor za akcijo. Na stadionu Hillsborough v Sheffieldu se je 95 navijačev zadušilo ob ograji na prenapolnjenih tribunah med tekmo Liverpoola in Nottingham Foresta. Kot reakcija na ta pokol je državna komisija zahtevala, da na stadionih tribune, na katerih so bila samo stojišča, opremijo s sedeži, podobno kot jih je moč najti v gledališčih. Policijsko delo na stadionih je končno postal resno, z video kamerami, ki so snemale vse.

Nove zahteve so prinesle transformacijo v ekonomiji te igre. Da bi lahko lastniki financirali rekonstrukcijo svojih stadionov, v glavnem so to bili mali poslovneži, so pripeljali velike količine svežega kapitala. Velik del teh vložkov je prišel s strani subjektov, ki so investirali v istem mestu, ki so razumeli ogromno veličino trga, ki ga je nogomet pokrival in neizkoriščene centre profita. Nove tribune so imele luksuzne direktorske lože, ki so jih namenjali korporacijam. Delnice svojih klubov so uvrstili na borzo, dvignili cene vstopnic in prodali pravice za televizijske prenose satelitski službi Ruperta Murdocka. Njihov načrt je uspel v popolnosti. Novi, bogati navijači so pričeli prihajati na tekme na varne, udobne stadione. Prvič se je na stadionih lahko opazilo mnogo žensk.

Ampak te spremembe so imele tudi svojo ceno. Nova klientela je izpodrivala prejšnjo energično vzdušje delavskega razreda. Medtem ko je Allan pojasnjeval to transformacijo, se je spominjal časov, v katerih je deset tisoč ljudi prihajalo na stadion. Šest tisoč jih je bilo razpoloženih za pretep. Ostali so prišli gledat pretep. Da, govorili so, da se jim to gabi. Ampak ko si jih po tekmi v pubu vprašal: “Si gledal pretep ali igro?” so odgovorili: “Pa pretep, seveda.” Allan se je nasmejal lastni opazki. “Zdaj ljudje želijo na tekmo samo zato, da bi lahko povedali: “Poglej, jaz sem kul, jaz hodim na tekme Chelseaa.” Ko vstanem, da bi navijal, mi oni kričijo: “Sedi!” …

« Prejšnja stran