Green Dragons: Olimpija-Beltinci (1994/95)

V fotogalerijo Green Dragonsov smo dodali fotografije s tekme med Olimpijo in Beltinci, ki je bila odigrana 29. maja 1995 za Bežigradom. Povezava do fotogalerije.

V biltenu Dragonsov Junaki zelene kronike (januar 1996) lahko o tekmi preberemo:

“Sledile so priprave za spektakel proti Beltincem, kjer sta se uradno od vodenja poslovila Stevo in Igor. Imeli smo ful težav, ki so bile povezane z dnevom in predvsem z uro začetka tekme, saj smo hoteli nočno tekmo. Tudi s kartami po ljubljanskih šolah ni bilo nič, Olimpija pa nam tudi ni naredila novega transparenta in nekaj zastav. Skratka – same težave, vendar je “dvojec” vztrajal pri tej tekmi, ker se najavljenih stvari pač ne prestavlja. Edina dobra stvar je bila, da smo na tej tekmi postali državni prvaki tudi v tretjem športu, tako da smo združili obe proslavi. Za to priložnost smo južno polovico vzhodne tribune prekrili z množico belih in zelenih trakov, med nje pa smo postavili našo veliko zastavo. Ob robu atletske steze smo po vsej dolžini postavili bele in zelene zastavice. Fenomenalna koreografija, ki pri nas še lep čas verjetno ne bo ponovljena, je ostala skoraj nezabeležena, saj je TV ni pokazala, vidi pa se samo na eni Džuljotovi fotki. Dragonsi smo se tako 28. 5. zbrali na “Prešernu”, od koder smo po cestah skakljali do štadiona. Na sami tribuni se nas je zbralo okrog 200, ki smo po veliki vročini vseskozi izvrstno navijali. Pred tekmo smo pripravili veliko dimnado, v kateri smo prižgali še 50 bakel (Kastelic seveda spet prižge baklo prezgodaj).

Sledil je “papir show”. Najprej konfeti v zeleni in beli barvi, nato pa je na igrišče letelo še nekaj sto zelenih trakov. Zastavice v beli barvi in nova velika zastava (dimenzije 4×5 m) pa sta navijanje le še popestrili. Da pa tekma ne bi minila brez pizdarij, je najprej poskrbel Aco. Deset minut pred koncem, pri vodstvu Beltinec z 1:0, uleti na igrišče in hoče obračunat z Oblakom. Ker bi do njega moral preko polovice igrišča, si premisli in hoče na sodnika, ki mu je bližji. Igralci ga komaj pomirijo in zvlečejo z igrišča. Takoj za njim se za napad odloči še Šuštar, ki se pijan spravi na ograjo in hoče mahat z veliko zastavo. No, je pretežka. Zato se odloči za preskok ograje, kjer ga že pričakujeta dva kapsa in Šuštar se pomiri šele po Stevotovem posredovanju. Dogodki na tribunah in skandiranje “Jebeš Oblaka, dajte gol za nas” igralce očitno motivirajo, tako da v zadnjih trenutkih tekme le izenačijo.

Ob koncu tekme veliko slavje in nihče nam ne more preprečiti vdora na igrišče. Med zavzemom uničimo gol, na katerega se je poveznilo preveč Dragonsev, zato se je ukrivil. Po tekmi slavimo za glavno tribuno, kjer pa nekoga pogrešamo. Oblaka! Izvemo, da baje sedi čisto sam v garderobi in si ne upa priti ven. To nas je povsem razpizdilo. Ko se Oblak po uri čakanja le prikaže, sledi val žvižgov in pljunkov, proti njemu pa je poletelo tudi sedem piksen. Le prisebnosti redarjev in policije se lahko zahvali, da ni bil zadet.”