Zanimivosti: Ambush

Naš klub, tako kot večina ostalih, predvidevam, ima klub, ki ga sovraži najbolj. To niso naši lokalni rivali, ampak Chelsea. Ekipa, katero vsak, ki podpira naš klub, močno sovraži, saj so nas vedno obrnili doma in v gosteh in vedno povzročali nerede v mestu, ko so igrali proti nam. Ne vem, kdaj se je vse skupaj začelo, je pa bila pomembna tekma tistega časa, ko sem ravno začel hoditi na stadion. To je zdaj že nekaj let nazaj, ampak vsi se strinjajo, da je to skupina prvovrstnih južnih barab.

Nekaj sezon nazaj je naše moštvo imelo dokaj spodobno podporo na večini tekem. Tekma s temi izmečki se je približevala in tokrat smo imeli priložnost, da jim vsaj enkrat vrnemo. Ampak vse bo moralo biti načrtovano z vojaško preciznostjo. Nekateri, ki smo pili v pubu ob stadionu, smo se začeli pogovarjati, kako bi jih lahko napadli. Razširile so se govorice, da zbiramo ekipo. Kmalu smo dosegli številko 50 ljudi, ki so bili za stvar. To nakazuje, kako neorganizirani smo bili. Ker če je lahko 50 ljudi izvedelo za naše načrte, potem je lahko izvedela tudi policija. Kljub vsemu verjetno niso izvedeli ničesar. Pogovarjali smo se o različnih načinih, kako bi jih presenetili. Očitno je, da jih nismo mogli napasti mož na moža, saj so bili zelo izkušena ekipa. Morali bi jih napasti iz zasede tako ali drugače in to je postal naš načrt.

Na dan tekme smo se dobili nekoliko prej in vse pripravili. Načrt je bil, da jih začnemo provocirati od trenutka, ko bodo zapustili avtocesto in vse dokler ne pridejo do policije, ki pričaka avtobuse z navijači vedno na isti lokaciji. Ko so prvi avtobusi zavili na izvoz, je eden naših zapeljal skozi križišče in prvi avtobus prisilil, da se ustavi in ga spusti naprej. Takoj ko so se ustavili, je eden naših stekel ven iz avta in vrgel polno pločevinko barve na vetrobransko steklo, medtem ko je eden drug odprl vrata in v avtobus vrgel dimno bombo, ker je v trenutku zjebalo cel avtobus in povzročilo prometni zamašek. Fantje so potem hitro izginili in se vrnili v mesto ter se združili s preostalimi.

Prvi del načrta je bil izpolnjen. Zaustavili smo avtobuse in zdaj je bil čas za preostanek načrta. Vedeli smo, da so gostujoči navijači vedno pili v istem pubu na obrobju mesta in to je bila naša naslednja tarča. Ko smo prispeli, sta dva ali trije naši že bili tam in opazovali pub, zato so nam lahko povedali, koliko jih je v pubu in kar je še bolj pomembno, lahko so pokazali njihove avtomobile. Ker njihovi avtomobili so bili tisto, kar smo želeli. Seveda se razume, da je bil naš plan, da jim prerežemo gume, da bi povzročili čim več izzivanja. Mogoče se zdi otročje, ampak to je bilo vse kar smo lahko storili. Ko smo se začeli premikati na parkirišče, nas je nekdo opazil, in začeli so curljati iz vseh strani. Bilo jih je približno 30, tako kot nas. Naš plan se je izjalovil in soočili smo se z možnostjo pretepa. Ponavadi bi se takoj pognali v napad, a še posebej ta klub je bil poznan po posebno zlobnih fantih, zato so nekateri naši zmetali steklenice in zbežali in nas pustili 20, da se soočimo z njimi. Dobili smo nekaj udarcev, nato smo se kar se je dalo hitro umaknili od tam.

Po tem dogodku in po našem junaškem napadu na avtocesti smo hitro pritegnili pozornost policije. Ker se je bližal začetek tekme, smo se napotili k stadionu. Tam smo izvedeli, da so prestavili začetek tekme, zaradi prometnega zamaška, za katerega smo vedeli, da je rezultat našega dela. Med tekmo se je zgodilo nekaj manjših incidentov z nekaterimi njihovimi posamezniki, ki so prišli na naš del tribune, ampak tokrat je naš del tribune prevladal. Tisto po tekmi pa je bilo nekaj drugega. Bilo je očitno, da so nemiri, ki smo jih povzročili, razpizdili veliko ljudi, k temu pa so pripomogle tudi nekatere pesmi, ki smo jih peli med tekmo. Zdelo se je, kot da želi čisto vsak njihov navijač obračunati z nami. Atmosfera je bila naelektrena, ko smo po tekmi hodili vstran od stadiona.

Namesto da bi se razkropili, preden bi nas dobila v roke policija, ali še huje – njihovi navijači, smo naredili neumnost in se začeli zbirati na mestu, ki je približno 400 m od stadiona, blizu mestne vpadnice. Z veseljem smo mahali prometu, ki je tekel mimo nas in kričali kletvice tem izmečkom. Vedeli smo, da nam nič ne morejo, saj se niso mogli ustaviti. Nenadoma je za nami izbruhnil hrup. Obrnili smo se in videli, kako nam 30 njihovih prihaja nasproti. Ujeli so nas v past med njimi in cesto na kateri je mimo drvel promet z veliko hitrostjo. Najebali smo.  Edina stvar, ki smo jo lahko storili, je bila ta da zbežimo. Ali nasproti njim ali skozi drveči promet. Izmed obeh možnosti smo izbrali njih, saj so se zdeli manjše zlo. Obrnili smo se in jim stekli naproti v upanju, da bodo razmaknili svoje vrste, a jih niso. Edino kar smo s tem dosegli, je bilo to, da smo prišli hitreje do njih, kar jim je dalo več časa, da nas prefukajo in natančno to so tudi storili.

Nobeden od naših ni zapustil tistega kraja nepoškodovan tako ali drugače. Kar se mene tiče je minil cel teden, preden je oteklina splahnela in sem lahko spet normalno hodil, ne da bi šepal. Edina stvar, ki smo jo uspeli doseči tistega dne je bila ta, da smo vznemirili policijo, lokalne medije in naš klub z našimi podvigi. Dosegli smo tudi to, da se bo vedno dogajalo, ko bodo nasprotniki spet ti prasci. Ampak se je vsaj nekaj dogajalo. Domnevam.

Vir: Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996

Zanimivosti: Reading

Sem lastnik puba 10 metrov vstran od domačega vhoda našega kluba. To pomeni, da je bil moj pub kraj, kjer se je zbirala domača firma pred tekmami. Sam niti ne maram nogometa, ampak to nima veze. Ne bom vam povedal kdo sem, ali od kod prihajam. Preveč rad imam svoj pub in svojo licenco. No, zdaj ko smo to obdelali, bi vam rad povedal nekaj, kar se je zgodilo pred kratkim.

Bila je normalna sobotna tekma proti Readingu. Z vsem spoštovanjem do njih, jaz jih nisem ravno smatral za grožnjo, čeprav je njihovemu moštvu šlo kar dobro v ligaškem tekmovanju. Pred tekmo je bil pub poln standardnih fantov, nekaj ljudi pa je bilo na vhodu, ki so skrbeli, da ni vstopil nihče, ki ne bi smel. Vse je bilo kot običajno, z ogrevanjem pred tekmo, prepevanjem in takimi stvarmi. Okrog 14.50 so se vsi odpravili na tekmo in mi omogočili nekaj ur miru pred standardno in moram reči tudi profitabilno, sobotno nočjo po tekmi.

Med tekmo sem dobil običajni obisk s strani lokalne policije, ki me je zasliševala v zvezi z vsako težavo, ki so jo imeli, ali ki so jo še pričakovali. Ob tej priložnosti so mi povedali, da se je začelo dogajati v centru. Readingovi so se razdelili v majhne skupinice in povzročali težave. Do zdaj niso še nikogar aretirali. Opozorili so me, da bi po tekmi znalo biti napeto, čeprav jih bodo zadržali na stadionu toliko časa, da se naši zberejo spet v tem pubu, ali da se razkropijo. Okrog 16.00 je vstopil inšpektor in mi povedal, da so se Readingovi pogovarjali preko walkie-talkiejev in koordinirali in usklajevali njihove načrte in gibanje. To je pomenilo, da so vse te majhne skupinice pravzaprav ena velika skupina, ki je planirala nekaj velikega po tekmi, čeprav policija še ni vedela, kaj točno načrtujejo. Potem je še rekel, da imajo še več policistov pripravljenih v okolici stadiona in da me bo obvestil, če se bo še kaj takega zgodilo.

Počasi me je začelo skrbeti. Moj pub je majhen, ampak je moj. Čeprav bodo policaji skušali to preprečiti, obstaja vedno možnost, da bo nek debil vrgel steklenico skozi okno in to je sedaj zadnje,kar potrebujem. Druga stvar, o kateri sem premišljeval je ta, da če jim preglavice povzroča tako majhen klub kot je Reading, kaj se potem dogaja pri večjih klubih. Ker je moj pub v bližini vhoda na stadion, sem v bistvu glavna tarča in čeprav sem tukaj že zelo dolgo časa, se nikoli ne navadim na take stvari. Vse, kar sem lahko storil je to, da sem čakal in upal, da se bodo policaji spravili skupaj.

Po tekmi, ki se je mislim da končala neodločeno, so domači takoj prišli v pub, ki je bil v trenutku poln. Po desetih minutah so prišli trije policisti in mi rekli, naj spustim rolete in zaklenem vrata, ker hočejo Readingovi navijači uničiti moj pub. Policisti so jih slišali, kako se pogovarjajo po radiu, kako so planirali pot po mestu in proti stadionu, da bi vdrli v moj pub. Seveda so se vsi fantje razjezili in čeprav se je policaj trudil, da bi jih umiril, mu to ni uspelo. Ni šans, da bi dopustili, da nekdo uniči njihov pub, še posebej, če bodo oni zaklenjeni v njem. Zato so oddrveli iz puba v mesto iskat Readingove navijače. Ti se niso zavedali, da je njihov plan uničen in da se bodo kmalu soočili z okrog 70 razjarjenimi lokalnimi navijači.

Policija je seveda želela obvladati situacijo. Očitno so blokirali ulice, tako da so naši fantje ostali ujeti na enem mestu, dokler se niso pomirili. V tem času se je Readingovim uspelo otresti policije, vsaj tako sem slišal, nato so se zbrali v eni od večjih trgovin. Lastnik trgovine se je verjetno spraševal, kaj za vraga se dogaja, ko se je nenadoma okrog 100 nogometnih navijačev pojavilo v njegovi trgovini.

No, kakorkoli, očitno so se vodje Readingovih odločili, da se bodo umaknili iz centra mesta. Odšli so v pub tik zraven železniške postaje. Moj prijatelj, ki je lastnik tega puba, mi je povedal, da so prihrumeli v pub, napadli skoraj vsakega gosta, razbili vse v 10. sekundah in odšli, preden je lahko storil karkoli. Kot si verjetno lahko predstavljate, je totalno ponorel, predvsem na policijo, ko je le-ta končno prispela, ker jih niso zasledovali, čeprav so vedeli, da imajo nekaj za bregom. Vse kar je policija hotela, je to, da jih spravijo čim prej na vlak in iz mesta. Naj vas spomnim, da še zdaj ne ve, da so pravzaprav hoteli razbiti moj pub in ne njegovega. To ga bo šele razpizdilo.

Vir: Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996

Zanimivosti: Zulu Army

Če iščete mojo najljubšo zgodbo o pretepu, potem obstaja samo en glavni kandidat. To sta obe tekmi, ki smo ju igrali proti Birminghamu v letu 1982. Kot ponavadi smo vse splanirali. Naši fantje so opravili odlično delo in izvedeli, kje se njihova firma zadržuje pred tekmo in take stvari. Takrat je imel Birmingham, tako kot ima še danes, zelo dober sloves. Kljub temu da smo bili zaskrbljeni, smo bili prepričani v dober rezultat. Morali smo najti našo tarčo, a smo se zavedali dveh stvari: da bo težko, zelo težko in da bomo šli opremljeni.

Šli smo z vlakom in to seveda v prvem razredu, nobenih drugorazrednih jajc za nas. To pa zato, ker je Birmingham navadna luknja in te policija lahko ustavi na avtocesti pred in po tekmi. Kakorkoli, prispeli smo na New Street in se izlili iz vlakov, bilo nas je na stotine. Naenkrat se je začelo, pa nismo bili tam niti 2 minuti. Po tem kar smo videli, so planirali zasedo in vse jim je šlo po planu. Težava je bila, da so udarili preveč hitro in jih je preostanek naše firme ujel v past. Udarili smo z vsem orožjem – vijaki in maticami, kovanci in z vsem ostalim kar smo prinesli s sabo – predem smo navalili z pestmi ter nogami in jih totalno razbili.

Ni minilo dolgo, ko je prispela policija in aretirala nekaj naših, ampak so se kasneje vseeno pojavili na tekmi, tako da nam ni bilo nič jasno. Ampak tu se je končalo, saj je naš skrbno načrtovan plan padel v vodo. Policija je bila vse okrog nas kot kak nadležen izpuščaj in nas spremljala kot da bi bili kakšen vojaški polk. Ko smo prispeli na stadion, se je spet začelo, tam so spet dobili batine, saj na stadionu niso imeli pravih ljudi. Bili smo kar razočarani, da so bili tako slabi, saj so imeli kar dober sloves.

Po tekmi smo se spet vrnili na New Street in tam se je spet začelo vse znova. Prihajali so od vsepovsod in bilo je izredno. Ničesar takega nisem videl ne pred in ne po tem. Pobrali so se skupaj in nas udarili iz vseh strani. Najprej z izstrelki kot so vijaki, matice, žeblji in takimi stvarmi, nato pa še z valovi teles. Ni čudno, da se imenujejo Zulu. Šele naslednji dan sem izvedel, da so nekoga od njihovih zabodli, kar ni v redu. Če uporabljaš bodalo, si zaslužiš da te dobijo. Ta incident z bodenjem nam je dal vedeti, da se bodo hoteli konkretno maščevati, ko bodo prišli na Upton Park in tega nismo mogli dopustiti.

Če smo pravični, so imeli veliko ljudi, ko so prišli k nam, ampak mi smo imeli svoje načrte pripravljene in vse se je odvijalo po planu. Nekaj avtobusov smo obdelali na proti k stadionu, a večina je prihajala z vlakom in veliko naših jih je čakalo pri Eustonu. Morali so se dobesedno prebiti do vzhodnega Londona. Tudi na stadionu se je dogajalo. Spominjam se, da je bila tekma nekaj časa celo prekinjena, tako da je moralo biti kar pestro. Po tekmi jih je policija zadržala znotraj stadiona. To nam je omogočilo, da pridemo do Eustona in jih pozdravimo v slovo. Ko so prispeli na Euston se je zares začelo, še posebej zato, ker so tudi navijači ostalih klubov takrat čakali na vlake. Mislim, da se je celo njihova firma združila z nekaterimi severnimi, da bi nas pognali v beg, a do takrat so bili vpleteni že vsi londonski klubi, kar je bilo res manično. To je bil krasen dan, ampak na žalost je zakon danes nad vsem tem in vse skupaj je preveč nevarno, razen če želiš da te dobijo. Jebeš to.

Večina navijačev na domačih tekmah se zaveda slovesa nasprotnikov in se bodo tudi obnašali temu primerno. Problem nastane, ko ti v goste prihaja povsem nepoznan nasprotnik.

Vir: Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996

Zanimivosti: Izbor naj fotografije Ćao Tifo (junij 1991)

Navijaška revija Ćao Tifo – prva številka je izšla aprila 1990, ki je bila zelo popularna na področju nekdanje Jugoslavije, je v junijski številki (leto 1991) razglasila tri najboljše fotografije tistega meseca, ki so prišle v uredništvo revije. Avtorji nagrajenih fotografij so bili bralci revije. Pripadal jim je tudi honorar – za 1. mesto 1.500 dinarjev, za 2. mesto 1.000 dinarjev in za 3. mesto 800 dinarjev.

Nagrajene fotografije

3. mesto – fotografija policista med tekmo Crvena zvezda-Bayern; avtor N. Đurković iz Beograda

2. mesto – fotografija skupine United Force med tekmo Rad-Hajduk; avtor: Supa iz Beograda

1. mesto – prizor s tekme Crvena zvezda-Bayern; avtorica: K. Ćorković iz Beograda

Zanimivosti: Največje tribune slovenskih stadionov

Pričenjamo z novo rubriko Zanimivosti, v kateri bomo predstavljali zanimive fotografije, dogodke, članke … iz sveta tribun in navijačev – tako iz Slovenije kot iz tujine.

Po predstavitvi slovenskih stadionov nas je zanimalo, katere so največje tribune v Sloveniji.  Kot spodnjo mejo smo tokrat določili kapaciteto 2.000 sedežev. V izbor je tako prišlo 10 tribun.

1. mesto – 4.884 sedežev: zahodna tribuna – Arena Petrol

2. mesto – 4.409 sedežev: vzhodna tribuna – Ljudski vrt

3. mesto – 4.068 sedežev: zahodna (glavna) tribuna – Ljudski vrt

4. mesto – 3.601 sedežev: vzhodna (glavna) tribuna – Arena Petrol

5. mesto – 2.981 sedežev: severna tribuna – Arena Petrol

6. mesto – 2.442 sedežev: južna tribuna – Fazanerija

7. mesto – 2.154 sedežev: zahodna (glavna) tribuna – Športni park Nova Gorica

8. mesto – 2.103 sedežev: zahodna (glavna) tribuna – Športni park Domžale

9. mesto – 2.033 sedežev: južna tribuna – Ljudski vrt Maribor

10. mesto – 2.004 sedežev: severna tribuna – Ljudski vrt Maribor