Stadion Bonifika

Koprska Bonifika je po zlatih 80. letih doživela občasna precej sušna obdobja v naslednjih 20. letih, tudi izpad iz prve lige. Prestižni imidž, ki si ga je pridobila v časih medrepubliške lige z dobrimi igrami in izjemno obiskanostjo stadiona, je več ali manj uspešno zapravila med životarjenjem v obdobju samostojne slovenske lige. Tudi infrastruktura – zelo solidna v primerjavi z drugimi stadioni takratnih slovenskih prvoligašev v začetku 90. let – je medtem zastarala in postala neprimerna, neprivlačna in nefunkcionalna. Lansko jesen pa je Bonifika spet doživela preporod. Prenovljen, zelo lep stadion in dobre predstave svojih nogometašev.

ZGODOVINA

Prvotni objekt v Kopru je bil zgrajen malce po drugi svetovni vojni. Stari Bonifiki je bila kmalu pridodana tudi atletska steza, ki je renoviranje doživela leta 1985. V zlatih časih koprskega nogometa se je znalo stisniti na veliki nepokriti tribuni in okoli stadiona tudi do 8.500 gledalcev. Največjo čast so doživeli, ko so lahko gostili v začetku novega tisočletja prijateljsko člansko srečanje med Slovenijo in atraktivnim Urugvajem (0:2). Koprski objekt, ki se je ponašal s slovesom ene najslabših travnatih površin v zgodovini prvoligaškega tekmovanja, je vendarle obrnil nov list v zgodovini. Tako je oktobra ugledal luč nov objekt (nogometaši Kopra so pred tem slabo leto domače tekme igrali v Novi Gorici) z dvema modernima tribunama v obliki črke L. (Vir: Sportal)

OPIS STADIONA

Stadion Bonifika je del Športno rekreativnega centra Bonifika. Stadion sestavljajo prenovljena vzhodna (nekoč poimenovana glavna – in takrat tudi edina prava tribuna) ter nova južna (VIP) tribuna, na severni in zahodni strani pa še štiri montažne tribune; na vsaki strani po dve. Glavni vhod na stadion je na jugovzhodni strani, še en pa na severozahodni strani (bolj znan kot vhod za domače navijače). Službena vhoda sta dva, prvi za južno (VIP) tribuno ter drugi na jugozahodni strani. Pomembna pridobitev za koprski stadion so reflektorji, stadion pa ima tudi poseben vhod za invalide. Velik ekran je lociran za eno izmed montažnih tribun na severni strani stadiona.

Glavna (vzhodna) tribuna

Prenovljena glavna tribuna je dobila povsem nov izgled in streho, na njej je sedem sektorjev sedežev. V zadnji vrsti osrednjega sektorja so locirani novinarji. Resda pa smo glede na prenovo stadiona pričakovali od tega sektorja občutno več.

Pod glavno tribuno ni slačilnic, temveč predvsem trgovski in gostinski lokali. Po prenovi se kapaciteta glavne tribune ni bistveno spremenila – malenkostno se je povečala.

Južna (VIP) tribuna

Tribuno za pomembne gledalce so v Kopru žal zgradili za golom in tako verjetno za dlje časa preprečili možnost, da bi koprski stadion nekoč zgledal, kot bi naj pravi nogometni stadion zares izgledal in bil hkrati varen za različne kategorije obiskovalcev tekem. Ker pa je današnje stanje popolnoma neprimerljivo z izgledom prejšnjega stadiona, ne bomo iskali dlake v jajcu.

V zadnjih vrstah nove južne tribune je poskrbljeno tudi za najbolj izbirčne obiskovalce nogometnih tekem. Izbirčneži so deležni udobja najsodobnejših kino dvoran – je pa tudi res, da ti sedeži, kakor tudi pretežni del večine ostalih tribun, bolj kot ne, na tekmah samevajo.

Severna tribuna

Na severni strani stadiona sta dve identični montažni tribuni, od katerih šteje vsaka po 264 sedežev, skupaj torej 528. Za prvo tribuno najdemo velik ekran, druga pa je namenjena gostujočih navijačem.

V severozahodnem kotu stadiona je vhod za domače navijače, sicer pa je na severni strani več kot dovolj prostora, da bi lahko enkrat v prihodnosti zgradili pravo tribuno za navijače, čeprav trenutno glede na obiskanost tekem za to ni potrebe.

Zahodna tribuna

Vsaka izmed obeh montažnih tribun na zahodni strani Bonifike šteje 336 sedežev, skupaj torej štejeta zahodni tribuni 672 sedežev.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Kapaciteta tribun:

Vzhodna (glavna) tribuna: 1.851 sedežev
Južna (VIP) tribuna: 996 sedežev
Zahodni tribuni: 672 sedežev
Severni tribuni: 528 sedežev
Skupaj 4.047 sedežev

Pred 20. leti smo lahko v športnih časnikih in revijah prebirali članke z naslovi “Pravo južnoameriško vzdušje na Bonifiki”, “Bonifika kakor pekel” … in res se je takrat na tekmah Kopra zbiralo ogromno število navijačev. Ekipa (22. 10. 1991, str. 26) navaja kot rekordni obisk Bonifike tekmo proti ljubljanski Olimpiji spomladi leta 1987, ko je vstopnico kupilo skoraj 7.200 gledalcev, kar pomeni, da je bil dejanski obisk še višji. Takrat na glavni tribuni še ni bilo sedežev, pa tudi sicer so v tistih časih gledalce na stadion natisnili kot sardine v konzervo. (Vir: članek ocenjevanja Bonifike)

Koprski nogometni klub je od prenovitve Bonifike na domačem igrišču odigral enajst prvenstvenih tekem, od tega tri tekme jeseni – slednje so bile nadpovprečno obiskane. Po podatkih delegatov si je omenjenih enajst tekem skupaj ogledalo 14.600 gledalcev, kar znaša 1.327 gledalcev na tekmo. Kot najbolj obiskano tekmo so ocenili prvo tekmo na prenovljeni Bonifiki, ko bi si naj tekmo proti Olimpiji ogledalo 4.500 gledalcev, kar je glede na dostopen material s tekme pretiran podatek. Koliko gledalcev si je enajst tekem na Bonifiki dejansko ogledalo, lahko le ugibamo, verjetno pa se obiskanost giblje pri približno tisoč gledalcih na tekmo. Pri uradnih ocenah števila gledalcev se zanašamo na zapis delegatov na tekmah, katerih podatki so še vedno bolj verodostojni in natančni glede na podatke (pogosto navijaško razpoloženih) novinarjev. Je pa res, da je na vsaki tekmi drug delegat in njihove ocene se znajo od tekme do tekme bistveno razlikovati. Nekateri so izjemno natančni, drugi površni.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 7 – povprečno

Sektor koprskih ultrasov je na zahodni tribuni. Nad pogoji spremljanja nogometne tekme se Tifozi zagotovo ne morejo pritoževati. Žal pa se zaradi omejenih finančnih sredstev in ne povsem domišljene gradnje stadiona sektor za domače navijače ne nahaja tam, kjer bi naj bil, kar je tudi njegova glavna slabost. V drugih pogojih bi torej pričakovali navijaški sektor za golom, pokrit s streho, s sedeži brez naslonjal in na pravi, ne zgolj na montažni tribuni. Pozitivno presenečenje je zagotovo dejstvo, da je sektor brez ograj, tako značilnih za navijaške kletke.

Sektor domačih navijačev šteje 75 sedežev, v primeru množično obiskane tekme pa se lahko navijaški sektor podaljša še po preostanku južnega dela zahodne montažne tribune, ki šteje 336 sedežev.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 7 – povprečno

Sektor za gostujoče navijače je lociran na montažni severni tribuni, diagonalno preko sektorja za domače navijače. Prednost sektorja – lokacija (bolj ali manj) za golom zna biti kdaj v prihodnosti tudi nevarnost, saj je vhod za domače navijače na severozahodnem robu stadiona in do kontakta med domačimi in gostujočimi navijači zna priti zelo hitro. Slabosti sektorja so identične tistim, ki smo jih pripisali že sektorju za domače navijače: ni strehe, sedeži z naslonjalom in namesto prave le montažna tribuna.

Montažna tribuna ima tri sektorje, na prvem je nameščenih 65, na drugem 134 ter na tretjem 65 sedežev z naslonjalom, skupaj torej 264 sedežev. V primeru obiska večje navijaške skupine je lahko navijaški sektor celotna severna tribuna, tudi obe montažni tribuni na severni strani, sicer pa le eden od posameznih sektorjev.

Izgled stadiona: ocena 8 – solidno

Bonifiko je pred prenovo dobesedno povozil čas, poleg tega je travnata površina slovela kot ena najslabših v Sloveniji. Ob napovedih izgleda stadiona pred prenovo smo se bali, da bo spet prišlo do številnih improvizacij in bližnjic pri gradnji stadiona, vendar danes lahko rečemo, da je Bonifika glede na gospodarske razmere in splošno stanje lep stadion. Montažne tribune v kontekstu izgleda stadiona niso preveč moteče, poskrbljeno je za koliko toliko enoten videz stadiona. Spremljanje tekem je za gledalce udobno, prijetno, svoje doda še igranje v večernem terminu pod reflektorji.

Skupna ocena: 7 – povprečno

Skupek ocen uvršča Bonifiko na zanesljivo tretje mesto, takoj za Ljudskim vrtom in celjsko Areno Petrol (pri tem še ne upoštevamo ljubljanskih Stožic, ki jih v člankih ocenjevanja stadionov še nismo predstavili). Vsekakor ima Bonifika v prihodnosti solidne možnosti, da ga izgradijo v pravi nogometni stadion.

Preberite tudi:

– ocenjevanje stadiona Bonifika (8. 9. 2009)

– kratka predstavitev stadiona na spletni strani FC Koper (6. 1. 2011)

Končana dela na tribuni v beltinskem Športnem parku

Podjetje Helios in Olimpijski komite Slovenije sta razpisala natečaj Uredite si športne objekte po svoje, na katerem je zmagal predlog prenove tribune beltinskega stadiona. Ta predlog je prejel 685 znakov “všeč mi je”, zanj pa so lahko glasovali uporabniki Facebooka. Natečaj je med športnimi društvi in zvezami dobro poznan, saj je bilo s pomočjo natečaja preurejenih že več kot 60 objektov v Sloveniji.

Dela na beltinskem stadionu so zaradi neugodnih vremenskih razmer potekala dlje, kot so sprva načrtovali in sicer od 8. oktobra do 5. novembra 2010. Podjetje Helios je doniralo zaščitne premaze in barve za kovinsko konstrukcijo strehe in za ograjo – v skupni vrednosti 2.351,00 evrov, Občina Beltinci pa še dodatnih 4.776,48 evrov za barvo in ostale premaze betonskih stebrov tribune ter za delo.

V beltinskem športnem parku, katerega lastnik je Občina Beltinci, domujeta nogometni klub Beltinci ter ženski nogometni klub Pomurje, ki se je pred slabima dvema letoma preselil iz Filovcev v Prekmurju v Beltince. Prav predstavniki ženskega nogometnega kluba so v veliki meri zaslužni, da so po preselitvi vsem težavam beltinskega nogometa navkljub že nekoliko preveč zanemarjen stadion preuredili v – za bivanje nogometašev – primerne prostore. Obiskovalci beltinskega Športnega parka so skrbne roke predstavnikov ŽNK Filovci najbolj opazili predvsem na pomožnem igrišču, ki so ga ponovno usposobili za treninge. Pravzaprav prenova še vedno poteka, velika zahvala pa gre tudi lastniku stadiona, Občini Beltinci, ki je za to problematiko zelo razumevajoča in pomaga, kolikor je le v njeni moči.

Stadionu v Beltincih se obeta lepša prihodnost

Čeprav je prihodnost (moškega) nogometnega kluba Beltinci v tem trenutku nejasna (v kratkem bi naj potekal občni zbor kluba), se kljub vsemu vsaj za zdaj obeta precej boljša prihodnost beltinškemu stadionu. Na Občini Beltinci so potrdili, da je gradbeno dovoljenje za gradnjo prostorov pod tribuno že pridobljeno. Predvidena je izgradnja manjše dvorane, štirih slačilnic ter manjšega gostinskega obrata. Seveda je v okviru tega projekta predvidena tudi ureditev komunalne infrastrukture. V tem trenutku izgradnja še ni mogoča zaradi pomanjkanja denarnih sredstev. Občina si potrebna sredstva prizadeva pridobiti in po optimističnih predvidevanjih je pričakovati pričetek izgradnje enkrat v naslednjih treh letih.

V Beltincih žal še vedno očem izstopajo izstrošeni sedeži na tribuni, ki so še vedno prvi sedeži, odkar so leta 1997 zgradili tribuno. Menjava sedežev zaradi pomanjkanja denarnih sredstev v tem trenutku ni možna, vsekakor pa to ostaja jasno izražena želja. Pričakovati je, da bi do menjave sedežev lahko prišlo v času izgradnje prostorov pod tribuno.

Preberite tudi:

• Ocenjevanje Športnega parka v Beltincih
• navijaška skupina Marki

Solidno obiskan tudi derbi Maribora in Olimpije v Ljudskem vrtu

V dokaj kratkem časovnem razkoraku sta bila odigrana dva derbija večnih nasprotnikov – Maribora in Olimpije. Prva tekma Olimpije in Maribora, ki bi morala biti odigrana že v prvi polovici avgusta, je bila prestavljena na poznejši čas, ker novi stadion v Stožicah še ni bil nared in ni imel niti začasnega uporabnega dovoljenja.

Tako bi moral biti derbi v Ljubljani odigran na atletskem stadionu ŽAK v Spodnji Šiški, s kapaciteto zgolj 2.500 gledalcev, od tega je le nekaj več kot 2.300 sedežev. Ker se na tem stadionu kot domači niso počutili niti navijači in simpatizerji Olimpije, so bile tekme Olimpije na tem stadionu dokaj slabo obiskane, da ne omenjamo igranje v nižjih ligah. Ne spomnimo se, da bi število gledalcev preseglo številko 2.000. V Mariboru so pristali na prestavitev tekme – in niso naredili slabe poteze.

29. septembra se je na novem stadionu v Stožicah zbralo približno 7.500 gledalcev, od tega kar nekaj Mariborčanov. Približno 1.200 na južni tribuni pa glede na videno vsaj še 1.000 po ostalih tribunah. Drugi derbi v Ljudskem vrtu je na tribune privabil približno 6.500 gledalcev. Žal smo na tekmi pogrešali več pristašev Olimpije, torej ne ultrasov, ki bi lahko izdatno vplivali na večjo obiskanost derbija. Daleč najbolj obiskana je bila vzhodna tribuna (približno 3.400 gledalcev), solidno popolnjena je bila tudi južna tribuna (približno 1.100 gledalcev). Pravo malo razočaranje je bila slaba obiskanost glavne tribune (na njej se ni zbralo niti 1.800 gledalcev). Severna tribuna je bila po pričakovanjih odprta le v navijaškem sektorju za ultrase Olimpije (približno 200), ki jim je v sosednjem sektorju delalo družbo še drobiž ostalih simpatizerjev ljubljanskega kluba.

Skupni obisk derbija v Ljudskem vrtu je bil popolnoma v skladu z našimi pričakovanji. Na relativno visok obisk prvega derbija v Stožicah je zagotovo vplivalo dejstvo, da je šlo za prvi večni derbi na novem stadionu, slabi dejavniki pa so bili zagotovo tekma med tednom (sreda), katastrofalen položaj Olimpije na lestvici in spori na relaciji navijači-uprava kluba oziroma mnenje pristašev Olimpije o delu vodstva kluba. Kot smo že omenili, bi lahko število gledalcev drugega derbija v Ljudskem vrtu povišali pristaši Olimpije, ki pa žal bolj množično ne obiskujejo gostovanj Olimpije.

Stadioni: Načrt gradnje nove tribune v Kranju znan

Povzeto po spletni strani NK Triglav Gorenjska

Leto 2013 pomeni 50 let… Načrt gradnje nove tribune znan

Mestna občina Kranj je z gradbenim dovoljenjem v letu 2010, rušenjem stare tribune leta 2011 in izgradnjo nove do leta 2013 opredelila načrt in izvedbo projekta, ki ima zgodovinsko ozadje: če bo šlo po načrtih, bo nova tribuna z dvorano in ostalimi pripomočki končana 50 let po gradnji stare! Naš klub ob tem pridobva prostore pod tribuno za člansko selekcijo in potrebne pogoje za odigravanje vseh tekem v Kranju: “Jasno je, da ima tribuna smisel le ob prenovi zelene površine in ogrevanjem pod njo, da bodo tekme mogoče v slabih pogojih ter ob razsvetljavi. Ali bo to tudi dejansko bodoča oblast uresničila, bomo videli. Do zdaj je bilo obljub veliko, a načrt je narejen. Tudi javno-zasebno partnerstvo obeta izkoristek vseh prostorov. Naš klub si zasluži ustrezne pogoje, a je naložba usmerjena predvsem v pravo podobo športnega centra. Na tribuni bo 2.500 sedežev in skupaj z tribuno vzhod so pogoji za mednarodne tekme zagotovljeni,” je dejal direktor kluba Miran Šubic in dodal, da vsa vsebina dela našega kluba jamči tudi ustrezen športni odziv. Orlovo gnezdo je nogometni dom, a Športni center Kranj naj bi bil – regijski vadbeni in tekmovalni center! Živi bili pa – videli …

Tudi v Ljudskem vrtu gredo dela h koncu

Redni obiskovalci tekem v Ljudskem vrtu so seznanjeni z manjšimi posegi na vzhodni in severni tribuni Ljudskega vrta, ki gredo počasi h koncu. Ta faza del je zajemala namestitev novih sedežev na severni in vzhodni tribuni ter ureditev novega VIP prostora na vzhodni tribuni. Ker bo do prenovljene glavne – zahodne tribune preteklo še kar nekaj vode po Dravi, je bila smiselna tudi ureditev tega novega, manjšega VIP prostora.

Vzhodna tribuna, kjer domujejo poleg Viol najbolj zvesti privrženci Maribora, je imela na vrhu – takoj za zadnjimi sedeži – še nekaj prostora, kjer so zaradi dobrega pregleda nad igro običajno stali gledalci. Ti so pogosto radi zamenjali udobje sedeža za omenjena stojišča. Ker je šlo za dobra potencialna mesta za nove sedeže, se je upravitelj stadiona (klub NK Maribor je v Ljudskem vrtu najemnik) odločil, da na tem prostoru namesti nove dodatne sedeže. Prav tako tudi na severni tribuni. Severna tribuna, katere začetna sektorja A in B sta namenjena gostujočim navijačem, je v celoti popolnjena le na najpomembnejših tekmah, na preostalih tekmah pa večinoma sameva. Vendar so tudi za severno tribuno (izjema sta le začetna sektorja A in B) namestili nove sedeže. Tako je na severni tribuni na novo nameščenih 133 sedežev, popolnoma enakih kakršni so že dosedanji sedeži. Na vzhodni tribuni je na novo nameščenih 204 sedežev. Skupaj torej 337 novih sedežev, skupaj s sedeži v VIP sektorju pa je Ljudski vrt bogatejši za skupno 367 sedežev.

Na osrednjem delu na vrhu vzhodne tribune so bili na pomembnih tekmah locirani kamermani. Danes je ta prostor preurejen in skorajda dokončan. V njem so namestili v dveh vrstah skupaj 30 udobnih sedežev, ki bodo služili potrebam VIP-a. V ozadju je nekaj miz z barskimi stoli ter dvigalo za prehod v spodnje nadstropje. Ko bo dokončana tudi glavna – zahodna tribuna, bo najverjetneje osrednji VIP prostor urejen na tej glavni tribuni. Po obnovi glavne tribune pa vsekakor ni pričakovati povečane  skupne kapacitete Ljudskega vrta, kvečjemu bo verjetno kapaciteta nekoliko nižja.

Spodnji zunanji prostori južne in severne tribune bodo v prihodnosti namenjeni zunanjim najemnikom, vendar zaenkrat teh prostorov še ne bodo urejali. Spodnji prostori vzhodne tribune pa bodo v celoti namenjeni potrebam športnih klubov – telovadnici, fitnes, garderobe, kotlovnica …

Prenova koprske Bonifike

Maketi izgleda Bonifike po končani gradnji:

Datum obiska Bonifike: 26. avgust 2010 (četrtek)

Južna stran (nova tribuna)

Vzhodna stran (glavna tribuna)

Zahodna stran (nasproti glavne tribune)

Jugozahodna stran

Severna stran

Severovzhodna stran

Preberite tudi:

• Fotografije prenove stadiona Bonifika v Kopru (16. 6. 2010)
• Bonifika Koper (8. 9. 2009) – ocenjevanje stadionov

[fotoultras]fk7sDTM8Cqo[/fotoultras]

Obisk Bonifike, ajdovskega stadiona ter stadiona Ob jezeru

V četrtek, 26. avgusta, smo obiskali stadione v Kopru, Ajdovščini in v Velenju. Medtem, ko je na koprski Bonifiki še pravo gradbišče, potekajo na ajdovskem stadionu zaključna dela, na velenjskem stadionu pa so z manjšimi obnovitvenimi deli že končali. V prihodnjih dneh bomo omenjene stadione predstavili v fotogaleriji.

Bonifika Koper

Na Bonifiki so se odločili nadstrešiti glavno tribuno, sezidati novo tribuno za južnim golom, ki pa žal naj ne bi bila namenjena običajnim gledalcem ter postaviti reflektorje. Obnova stare glavne tribune in gradnja nove tribune (na sliki) še potekata, vse štiri reflektorje so že namestili in tako krasijo stadion Luke Koper.

Stadion Primorja

V Ajdovščini potekajo zadnja dela na obeh novih tribunah, največ pozornosti pa je še vedno namenjene urejanju parkirnih prostorov za južnim golom ter dokončevanju gradnje klubskih prostorov pod glavno tribuno ter območju za manjšo, pokrito vzhodno tribuno.

Stadion Ob jezeru v Velenju

Z manjšimi obnovitvenimi deli na velenjskem stadionu so že končali. Podrli so spodnji del glavne tribune, kjer so bili do sedaj nameščeni dotrajani sedeži brez naslonjala ter postavili novo betonsko podlago in namestili nove temno zelene stole z naslonjali. Spomladansko pridobitev – stojišče za domačo ultras navijaško frakcijo Velenjskih knapov za južnim golom – so opremili s sedeži brez naslonjal, ki so bili do sedaj nameščeni na spodnjem delu glavne tribune.

Športni park Beltinci

Beltinci, kraj s približno 2.300 prebivalci, je po Sloveniji verjetno najbolj znan po Vladu Kreslinu in Beltinški bandi, po Folklornem festivalu in po gradu ter grofici Zichy. Tej trojici pa je potrebno dodati še beltinški nogomet. Natančneje NK Beltinci oziroma NK Potrošnik, saj so nekoč sloveli kot eden najbolj nogometnih krajev v Sloveniji. Klub je po kar nekaj blestečih sezonah v prvi nogometni ligi neslavno padal vsako leto v nižjo ligo, dokler ni na koncu povsem ugasnil.

Zanimanje za nogomet je v teh krajih še vedno zelo živo, zato so klub obudili, trenutno tekmuje v predzadnji – prvi medobčinski ligi Murska Sobota (peta liga), ambicije pa segajo še kakšno ligo višje. Ker se počasi daleč pride, se tega načela držijo tudi v Beltincih. Zaenkrat vidnejših investicij oziroma sanacij infrastrukture na stadionu še ni bilo zaslediti. Si je pa domovanje v Športnem parku v Beltincih poleg moškega nogometnega kluba našel tudi ženski nogometni klub, ki se je iz Filovcev preselil v Beltince.

V sklopu beltinškega Športnega parka najdemo še manjše travnato igrišče, ki služi kot površina, namenjena treniranju, večfunkcionalno asfaltno igrišče, osvetljeno z manjšimi žarometi ter dve igrišči za odbojko na mivki. Ob desni strani vhoda v kompleks stadiona so klubski prostori.

ZGODOVINA

Preden je nogomet v Beltincih dobil domovanje na sedanji lokaciji Športnega parka, se je nekajkrat preselil. Začetki segajo na zelenico pri cerkvi. Takrat še povsem ljubiteljski nogometaši so se zelo hitro preselili na majhen prostor na pašniku na južni strani sedanjega stadiona. Spet izredno hitro so se preselili na travnik pri Konjščaku ob cesti Beltinci-Gančani. Na tem igrišču so nogomet igrali do leta 1941, ko je nogomet v Beltincih za nekaj časa zamrl. Leta 1942 so razširili telovadišče za Šipoševo hišo ob cesti Beltinci-Gančani in tako so nogometaši dobili igrišče. Po drugi svetovni vojni so nogometašem omenjeno igrišče odvzeli in jim v zameno dali zemljišče v Cankarjevi ulici, kjer so nekaj časa igrali nogomet. Leta 1961 so začeli v beltinškem parku urejati nogometno igrišče, ki je bilo v slabem stanju. Leta 1969 so v beltinškem parku zgradili klubske prostore in s tem dobili boljše razmere za delo in tekmovanje. Sredi 80. let je bilo igrišče v zelo slabem stanju, zato so ga leta 1985 povsem obnovili. Leta 1993 so zgradili prizidek h klubskim prostorom, saj so bili obstoječi premajhni za potrebe tekmovanja v prvi ligi. Prav tako so okrog nogometnega igrišča in klubskih prostorov zgradili visoko ograjo. (Vir: Feri Maučec – 45 let nogometa v Beltincih, NK Beltinci: 1994)

V času tekmovanja v prvi državni nogometni ligi je NK Potrošnik nenehno dograjeval klubske prostore in urejal igrišče. Leta 1997 so zgradili nove tribune z VIP ložo. Na tribuni je tudi urejen prostor za novinarje in televizijske snemalce. Nove tribune, za katere je poleg kluba prispevala denar tudi Občina Beltinci, so zgradili v rekordnem času. (Vir: Feri Maučec – 50 let nogometa v Beltincih, NK Potrošnik Beltinci: 2001)

V Beltincih ima kultni status Štefan Škaper, sicer otrok Mure, danes trener tretjeligaške ekipe Odranci, ki je v Beltincih dosegel vrh svoje kariere. Svojo poslovilno tekmo je odigral na turnirju v Beltincih – 5. septembra 2004, na katerem so sodelovale štiri ekipe – zlata generacija NK Potrošnik (iz sredine 90. let), NK Mura, NK Beltinka (iz obdobja 1990/91) in takratni NK Beltinci. Škaper je po danih golih uvrščen na zelo visoko drugo mesto (s 130. goli je uvrščen takoj za murašem Ferijem Maučecom) in njegova fotografija, na kateri je ogrnjen v klubsko zastavo, še danes visi na vrhu tribun, resda zdelana od časa, vremenskih razmer in naključnih obiskovalcev tribune. Status Škaperja v Beltincih pa najboljše kaže ogromna slika Škaperja na zidu v notranjosti klubskih prostorov.

OPIS STADIONA

Na zahodni strani stadiona stoji glavna tribuna, na pol dokončana, saj je v uporabi le del tribune, ki je namenjen gledalcem. Pod tribunami je idealen prostor za slačilnice ter klubske prostore, žal pa je kriza zajela beltinški nogomet še preden so se uspeli lotiti dozidave spodnjega dela tribun. Neposredno pod in pred tribuno je tako še vedno na razpolago tudi stojišče za gledalce. Glavna tribuna bi že pred leti potrebovala nekaj manjših in večjih vzdrževalnih ter sanacijskih del; vprašanje je, če jih bo tudi dočakala.

Na vzhodni strani stadiona je še vedno betonsko stojišče, stojišče, ki je bilo v času nogometnega booma v Beltincih edina urejena infrastruktura namenjena gledalcem. Danes je stojišče že dodobra obrabljeno in potrebno prenove.

Prostor za golom na severni strani stadiona je identičen prostoru za južnim golom. Na obeh straneh je po celotni dolžini stojišča nasip zemlje, ki gledalcem omogoča boljši pregled nad igro na igrišču. Kakšen meter za severnim golom teče tudi lokalna makadamska cesta, ki je bila v času tekme v 1. ligi za promet zaprta.

Za južnim golom je pas dreves, podaljšek beltinškega parka, za tem pasom pa nekoč pomožno igrišče, ki se je pred kratkim spremenilo v zaorano njivo.

Ob stičišču vzhodnega in severnega roba igrišča stoji objekt, v katerem so slačilnice, poleg stoji semafor, vse v značilnih rumeno-modrih barvah beltinškega kluba. Poskrbeli so za boljšo gostinsko ponudbo s postavitvijo šanka, ki je odprt v času tekem.

Nogometno igrišče je nekaj časa zgledalo zanemarjeno, saj je bilo polno manjših neravnin, krti pa so stalni obiskovalci igrišča. Odkar so se nogometne zgodbe v Beltincih ponovno lotili, se je stanje vidno popravilo, še posebej pa ob preselitvi ženskega nogometnega kluba iz Filovcev v beltinški Športni park.

Če ne bi v naravno pot razvoja kluba po osamosvojitvi Slovenije presekale likvidnostne pa tudi kadrovske težave, bi ob nadaljevanju uspešne zgodbe nogometnega kluba iz Beltincev na območju Športnega parka imeli izvrstne možnosti za oblikovanje pravega nogometnega centra. Območje na jugozahodnem obrobju Beltincev (pa hkrati izrednu blizu središča kraja) ima številne prednosti in kapacitete.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Na glavni (zahodni) tribuni je nameščenih 1.441 sedežev z naslonjali v rumeni in modri barvi – v barvah kluba. Stojišče na nasprotni strani lahko sprejme približno 1.500 gledalcev, zaradi širokih stopnic se lahko na stojišče nagnete tudi 2.000 gledalcev. Če uporabimo kriterije določanja kapacitete, ki so v rabi na strani stadioni.org, potem lahko pod glavno tribuno prištejemo še dodatnih 250 stojišč (zahodna stran), ter minimalno 100 stojišč tako za južnim kot za severnim golom. Za obema goloma sta v bistvu nasipa, kjer se je zlatih časih beltinškega nogometa brez težav znalo stisniti tudi 300 gledalcev samo za enim golom. Skupno kapaciteto stadiona bi lahko po teh kriterijih zaokrožili na 3.500, kakor pa velja za podobne stadione, ne bi bil poseben problem na stadion natisniti tudi 5.000 gledalcev. Je pa res, da bi bili v tem primeru pogoji za gledanje nogometa za večino obiskovalcev stadiona obupni.

V zlatih časih nogometa v Beltincih je stadion zaradi velikega obiska gledalcev velikokrat pokal po šivih – običajno na lokalnih derbijih s sosednjo Muro. Da ne gre za pretiravanje, je potrebno vedeti, da takrat glavne tribune na zahodni strani stadiona še ni bilo. Na tej strani je bila le manjša montažna tribunica (neke vrste zidarski oder), namenjena novinarjem. Nasplošno je bila bolj dostopna in obiskana le severna polovica zahodnega stojišča in na zahodni strani stadiona se je vedno zbiralo najmanj gledalcev. Vzhodno stojišče pa je bilo napolnjeno do zadnjih kapacitet pa tudi za obema goloma so gledalci lepo zapolnili proste kapacitete pred in na obeh nasipih.

Takrat smo lahko v časopisih prebirali novice o več tisoč gledalcih v Športnem parku. Nekatere številke pa so le bile pretirane in novinarjem so ušle izpod nadzora. Kolikšna je vsaj približna številka največjega obiska v Beltincih, širši javnosti ni znan podatek, predvidevamo, da okrog 3.000. Vsaj na podlagi neposrednih izkušenj in fotografij špekuliramo s to oceno, ki jo smatramo kot najbolj realno.

“Ko se ob nogometnem igrišču (in se samo enkrat) zbere več gledalcev kot šteje kraj prebivalcev, potem ta podatek gotovo pove, kaj nogomet v tem prelepem delu Slovenije pomeni. “Naj nogometna vas v Sloveniji” je torej kompliment in če k temu dodamo še, da se je v teh letih na teh prostorih igral lep, če ne tudi najlepši nogomet v ligi, potem ni kaj dodati,” je v uvodniku zbornika 50 let nogometa v Beltincih zapisal takratni predsednik NZS Rudi Zavrl.

Marki so bili manjša navijaška skupina, glede na velikost Beltincev resda velika, in lahko bi jih opisali kot neko vrsto mešanice fan in ultra stila. Kot največjo številko, kar se jih je kadar koli zbralo, so navajali številko okrog 120 navijačev in sicer na tekmi v Beltincih proti Muri v sezoni 1992/93 (vir: revija Ultra, št. 1).

Kot povprečno številko, v kateri so se zbirali na beltinškem stadionu v prvi polovici 90. let, navajajo številko 50 (vir: revija Ultra, št. 1).

Na stadionu je le en prostor namenjen organiziranim navijačem. Žal gre za klasično “navijaško” kletko. Kletka je bila namenjena gostujočim navijačem, je pa potrebno poudariti, da v nekaj začetnih sezonah igranja v samostojni slovenski ligi kletke še ni bilo. Takrat so gostujoče navijače locirali na najrazličnejše dele stadiona, enkrat za južnim golom, drugič na stičišče juga in zahoda, tretjič na vzhodno stojišče itn. Domači navijači Marki so se standardno zbirali sredi vzhodnega stojišča, nekaj krat pa tudi za severnim golom.

Najbolj množičen obisk stadiona gostujočih navijačev zagotovo pripada sosedom iz Murske Sobote. Točna številka največjega obiska Gringosov ni znana, saj so se na gostovanje v bližnje Beltince le redko kdaj odpravili z organiziranim prevozom.

Takih gostovanj je bilo veliko, najbolj pa so v spominu ostala gostovanja, ko sta bili na tribunah prisotni obe navijaški skupini. Marki so namreč imeli več nihanj, dokler na koncu niso prenehali navijati. V sezoni 1992/1992 je po tekmi skorajda prišlo do pretepa na igrišču med obema skupinama. Od ostalih slovenskih skupin so se v večjem številu v Beltincih zbrale le še Viole, vse ostale skupine pa v bolj simboličnem številu. Pogosto je bila oddaljenost Beltincev dober izgovor za skromnejša gostovanja slovenskih skupin. Dober nogomet, vročekrvnost, navijaški izzivi v Beltincih namreč niso bili nikoli vprašljivi. Če boste vprašali nekdanje sodnike, kje je bilo eno najtežjih gostovanj, sojenj, bodo zagotovo omenili Beltince. Vročekrvna in zelo zahtevna je bila publika na celotnem stadionu.

FOTO UTRINKI

Ena zadnjih posodobitev na stadionu sta bili stranišči …

Pregled slovenskih stadionov

Zap. št.	Stadion	Mesto	Klub	Sedeži	Skupna kapaciteta
1.	Arena Petrol	Celje	CM Celje	13.006	13.006
2.	Ljudski vrt	Maribor	Maribor	12.514	12.514
3.	Fazanerija	Murska Sobota	Mura 05	3.782	5.500
4.	Športni park	Domžale	Domžale	2.726	3.000
5.	Bonifika	Koper	Koper	2.683	3.000
6.	Športni park	Nova Gorica	Gorica	2.310	3.000
7.	Spodnja Šiška	Ljubljana	Olimpija/Interblock	2.308	2.500
8.	Mestni stadion	Ptuj	Drava	2.207	3.000
9.	Športni park	Lendava	Nafta	2.011	2.500
	Ob jezeru	Velenje	Rudar	1.822	2.500
	Stadion Primorja	Ajdovščina	Primorje	1.670	3.000
	Športni park	Beltinci	Beltinci	1.441	3.500
	Mestni stadion	Izola	Izola	729	6.000

Povezave do predstavitev stadionov:

Športni park Lendava

Bonifika Koper

Mestni stadion Ptuj

Spodnja Šiška Ljubljana

Športni park Nova Gorica

Fazanerija Murska Sobota

Stadion Primorje

Arena Petrol Celje

Športni park Domžale

Ob jezeru Velenje

Ljudski vrt Maribor

Mestni stadion Izola

Športni park Beltinci

Mestni stadion Izola

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.

Next Page »