Bili smo na tekmi Ujpest – Gornik

Tak się bawi zabrzanska Torcida (Tako se zabava Torcida iz Zabrza)

Ferenc Szusza je bil eden najboljših nogometašev madžarskega Ujpesta in poleg tega tudi nekdanji trener Górnika Zabrze, s katerim je osvojil tri naslove poljskega prvaka. Torej kaj je lepšega kot prirediti prijateljsko tekmo na čast preminulemu igralcu in trenerju. Ker je internet zanimiva stvar in preko njega lahko spoznaš razne zanimive osebke (ane, PzS) sem tudi kaka dva meseca pred to tekmo spoznal dva člana Torcide. Debata sem, debata tja in pade odločitev, da grem z njimi v Budimpešto na prijateljsko tekmo z Ujpestom. Ker nista hotela iti z avtobusi, katere je organiziralo združenje, ker je obstajala možnost, da jih zadržijo kje na meji, se kak star avtobus pokvari in pa ker je 4 ure pred tekmo premalo za ogled tega lepega madžarskega glavnega mesta, smo se odločili, da gremo v lastni režiji. Iskanje rešitev in nato se izkaže, da za 24€ lahko pridemo s Krakova do Budimpešte in nazaj. Praktično zastonj! Rezervacija mest v avtobusu in nato iskanje hostla. Rezervacije potrjene in še mesec dni do tekme.

V petek 26. marca se srečamo na železniški postaji v Krakovu in preostane nam samo še čakanje na potovanje z oranžnim avtobusom. Časa je bilo še na pretek, zato se odpravimo v prvo gostilno na pivo za 5 PLN – 1,25€. Med čakanjem in pitjem gledamo tekmo Litva – Poljska, vendar po prvem polčasu in zaostanku Poljakov obupamo in gremo čakat na avtobusno postajo. Ura je bila 22.30, mi v avtobusu in gostovanje se lahko začne. Za teh 24€ smo dobili luksuzen avtobus s prijetno in lepo stevardeso, vendar brez piva, čeprav je bilo v ponudbi. Glede na to da imajo na avtobusu tudi bar, so bile cene v mejah normale. Dobili smo tudi slušalke in med vožnjo so nam zavrteli še film z ogabno madžarsko sinhronizacijo. Pot poteka mirno, z enim postankom v Banjski Bistrici, nekaj po peti uri zjutraj prispemo v Budimpešto. Parkirni prostor avtobusa je zraven stadiona Ferencvaroša. Poiščemo vhod do podzemne železnice, imamo nekaj problemov s kartami, saj so tam avtomati, ki ne sprejemajo papirantih bankovcev, vendar tudi to uredimo in po enem prestopanju se znajdemo pred naših hostlom. Urejanje formalnosti, nekaj počitka in okoli desete ure se odpravimo proti zbirnemu mestu, saj eden izmed nas še ni imel vstopnice.

Po kratkem sprehodu pridemo na Trg junakov in počasi začnemo srečevati Torcido. Spraševanje o kartah za tekmo in izkaže se, da nam bodo dali toliko kolikor bomo hoteli, torej ni razloga za paniko. Poiščemo prvi štant s pivom in v miru na soncu pijemo pivo. Opazujemo druge navijače. Pestra izbira vseh starostnih skupin. Od malih otrok s svojimi starši, pijanih mladoletnikov, nabildanih tipov do starejših skoraj že dedkov. Svoje je naredilo tudi sonce in promili, saj je bilo videti kar nekaj ljudi, ki jim ni uspelo obvladati pitja in kasneje svojega organizma.

Zanimive govorice so krožile že cel mesec pred tekmo, in sicer naj bi Ruch napadel Torcido že po poti, pa verjetno na koncu ni bilo nič iz tega. Splošno znano je tudi geslo: Polak i Węgier dwa bratanki, do szabli i do szklanki! Pesniški prevod bi se lahko glasil nekako tako: Poljak in Madžar sta dva pajdaša, druži ju sablja in flaša. Zato se je že pred tekmo govorilo, da po mestu ne bo določenih pizdarij, niti s strani Ujpesta niti Ferencvaroša. Kasneje se pojavijo govorice, da naj bi kljub temu Torcida izvedla napad na Ujpest pred tekmo pri njihovem vhodu. Vendar spet nič s tega. Verjetno bi po tem mi, ki smo ostali v mestu, morali pošteno paziti kaj počnemo in kje. Torcida je sicer imela spremstvo slovaške in madžarske policije, tako naj bi sama Torcida že na slovaško-madžarski meji iz avtobusov pometala mislim da 60 preveč pijanih ljudi. Tudi na splošno je bilo slišati pritoževanje, da je to gostovanje, ne pa izlet na katerem se napiješ kot svinja.

Bližala se je ura odhoda proti stadionu in počasi se je na trgu začela zbirati vsa masa. Končno odrinemo proti postaji podzemne, s katere naj bi z metrojem šli proti stadionu. Med samo potjo prepevanje, pitje še zadnjih zalog alkohola. Med potjo srečanje z nekaj luštnimi Madžarkami (sicer po mojem mnenju one ne slovijo po neki lepoti, čeprav nekaj dobrih kosov se najde) in obvezno skandiranje: Pokaži nam joške! Med samo potjo naj bi se zgodila tudi nesreča, saj naj bi nekdo padel z mostu na tire in si nalomil medenico. Vstop na metro, kratka vožnja in izstop ter kasneje še kar precej dolg sprehod do samega stadiona. Moram reči, da je bilo obnašanje madžarske policije korektno. Prihod pred stadion, ker moj kolega na blagajni kupi karto. In tukaj novo presenečenje. Za karto je dal dobrih 5€, medtem ko jo je Torcida, preko katere se je bilo treba zapisati zahtevala 12€. Upam, da gre ta denar za kakšno koreografijo, drugače vam želim lepo zabavo s kurbami. 🙂 Vhod na stadion in dvakratni pregled, najprej pri varnostnikih, drugič pri policiji, nič posebnega, v Sloveniji te včasih prešlatajo precej bolj.

Na samem stadionu pa znova šok! Prodajajo pivo! In nič čudnega, da so pri kiosku kaj kmalu dolge vrste. Pivo sicer zalivano z vodo, vendar je cena dokaj normalna in kelnarca luštna, torej se je bilo treba oglasit večkrat. Nekaj oseb je sicer padlo pri kontroli, saj so imeli pri sebi pirotehniko, sam sem lahko z vrha opazoval aretacijo nekega mladoletnika, ki je poskušal piro prinesti noter v nahrbtniku. Nekako mu ni uspelo tega skriti med par šalov in verjetno bo dobil prepoved vstopa na stadion v Zabrzu. Čakanje na začetek tekme, pivo tu, pivo tam, opazovanje kako izgleda stadion, vedno več pijanih ljudi.

Začetek same tekme nekaj besed Madžarov in Poljakov o sami tekmi, o tem kdo je bil Ferenc Szusza in pozdrav navijačem. Torcide na sektorju nekih 1500. Na Ujpestovi strani je pred začetkom tekme izgledalo da bo precej slabo, vendar so se končno nakapljali in mislim, da jih je bilo nekje 1200 ali pa mogoče več. Kolikor mi je znano njih tudi na navadnih tekmah ni več kot 1200, vsota vseh gledalcev pa ne preseže štiri ali pet tisoč, poleg tega so v mestu omejeni sami na njihov predel, medtem, ko je Fradi praktično po celem mestu. Ujpest že pred samo tekmo izvede koreografijo z zastavami in podobo Ferenca Szusze, podobno tudi pri nas na samem začetku s folijami. Poleg tega na ograji visijo transi različnih skupin, delov mesta itd. Na tribuni je videti tudi barve GKS Katowice in Wisloka Debica – sedanjih prijateljev Gornika Zabrze. Z naše strani navijanje v prvem polčasu precej konkretno, od časa do časa sicer glasnost malo pada. V bistvu je navijal praktično vsak, nekako ni razlike ali si star dedek ali pa mladoletnik s puhom pod nosom, za Gornik se navija. Med premori na naši strani je z druge strani slišati tudi Ujpest. Med polčasom obvezno pivo in pogovor z znanci. V drugem polčasu od začetka konkretno navijanje in nekje na sredi polčasa tudi nova koreografija z zastavami in pirotehniko. Vmes pade tudi nekaj topovskih in policija se že pripravlja, da vstopi v sektor, ekipa se je že prebijala proti vhodu, vendar na koncu ni bilo nič.

[fotoultras]qpnJLpuvd-A[/fotoultras]

Tekma se je počasi končevala, Gornik pa je izgubljal 2:1. Zato se odločimo, da počasi gremo. Med polčasom smo srečali Poljaka, ki v Budimpešti dela že kar nekaj let in se je toliko potrudil, da je šel z nami in nas spravil preko kordona policije, povedal na kateri avtobus moramo, da pridemo do hostla. Mogoče bi bilo po tekmi zanimivo, če bi šli nazaj s podzemno železnico, mogoče ne, odgovora na to vprašanje ne bomo nikoli izvedeli. Sicer naj bi po tekmi madžarska policija uporabila tudi prisilna sredstva, vendar kolikor vem ni bilo to nič posebnega.

Po tekmi se odpravimo še v Tesco na nakup pizze in parih piv in nato v hostel. Glede na to, da prejšnjo noč na avtobusu nismo spali ravno veliko se naš večer hitro konča in izmučeni pademo v postelje. Jutri je nov dan in v Budimpešti je precej stvari, katere se splača videti. Torej v nedeljo se gremo turiste in se odpravimo v center mesta na ogled. Stari del mesta pri Donavi, grad in počasi se je dan prevesil v popoldne. Poiščemo še kiosk s hitro hrano in potem počasi domov. Ker smo imeli v ponedeljek avtobus že ob sedmih tudi ta večer popijemo nekaj piv in spat. Zjutraj se odpravimo proti postaji avtobusa in odhod proti domu s prijazno stevardeso, ki nam je postregla s kavo. Vožnja preko madžarskih in slovaških vasi in preko Tater in ob 14.00 smo v Krakovu. Poslavljanje in obljuba, da se srečamo v naslednji vojni, nato pa vsak na svoj vlak in proti domu.

Več fotografij s tekme najdete na: http://torcida.eu/2011/ujpest_gornik/index.htm

Pripravil: Jež

Kotiček za navijače – 23. 12. 1992

Datum izida: 23. december 1992

Kotiček za navijače – 2. 12. 1992

Datum izida: 2. december 1992

Kotiček za navijače – 18. 11. 1992

Datum izida: 18. november 1992

Kotiček za navijače – 11. 11. 1992

Datum izida: 11. november 1992

Kotiček za navijače – 28. 10. 1992

Datum izida: 28. oktober 1992

Kotiček za navijače – 37. številka

Datum izida: 19. avgust 1992.

Transparenti, prvi del

Beseda transparent izvira iz latinščine (transparere-prikazati, pokazati). V veliki priročni izdaji Velikega splošnega leksikona (DZS 2006) ga opredeljujejo kot napis ali sliko (za javno izražanje, sporočanje ipd.). V navijaštvu transparente najdemo na tistih delih tribun, na katerih se koncentrirajo navijaške skupine. Tako obliko izražanja pripadnosti skupini in navijaštvu ljubitelji nogometa v nekdanji Jugoslaviji uporabljajo od 60. let naprej. Navijači so si poskušali izmisliti čimbolj atraktivna sporočila v znak podpore svojemu klubu. V 70. letih so postali transparenti bistven element navijaške ikonografije; povečali sta se njihovo število in dimenzija. Tako so simpatizerji različnih klubov tekmovali, kdo bo izobesil čim večje število atraktivnih transparentov velikih dimenzij, kar je privedlo do posameznih transparentov izrednih dimenzij s posameznimi primerki sto in več metrov. V tem času so se sporočila parol izpisanih in narisanih na transparentih v večini primerov nanašala na izkazovanje podpore samemu klubu in njegovim nogometašem. V nekaterih primerih pa so navijači s pomočjo transparentov reagirali na določene dogodke v klubih.

Istočasno so s procesom formiranja navijaških skupin v 80. letih postali transparenti eden glavnih načinov izkazovanja nove kolektivne pripadnosti – takrat so na platna v glavnem izpisovali imena navijaških skupin, pogosto skupaj z znakom kluba. Na ta način se je pričelo nastajanje skupinske in klubske identitete, glede na to, da navijači že samo poudarjanje imena svoje skupine smatrajo kot izkazovanje podpore moštvu, za katerega navijajo.

V zvezi s sporočili in simboli na navijaških transparentih ter drugimi segmenti navijaške ikonografije v bivši Jugoslaviji je pogosto prihajalo do nesporazumov med navijači na eni strani ter oblastjo in mediji na drugi strani.

Vir: povzeto in prirejeno po knjigi Torcida (Dražen Lalić, AGM 1993)

Kotiček za navijače: 26. številka

Datum izida: 3. junij 1992

Jakna spitfire

Spitfire jakna (priljubljena izraza sta tudi spitka, spitfajerka), ki so jo  v drugi svetovni vojni nosili piloti britanske zračne flote (RAF), je dobila ime po vrsti lahkega aviona-lovca. Je oranžne ali kakšne druge barve, kar navijači koristijo kot dekorativni element na tribuni in jo nosijo obrnjeno narobe (z oranžno barvo zunaj). Jakna spitfire je splošno sprejeti element izkazovanja pripadnosti svetovnemu “navijaškemu plemenu”, čeprav je spontano, nezavedno prevzeta s strani angleških skinheadov. Na prostorih nekdanje Jugoslavije se je pojavila sredi osemdesetih let, predvsem po zaslugi splitske Torcide. Zelo hitro so jo prevzeli tudi pripadniki skorajda vseh takratnih navijaških skupin. Jakna spitfire je tako postala univerzalna “navijaška uniforma”. Pred leti je v veliki meri izginila z navijaških tribun.

Povzeto po: Bad Blue Boys – prvih 10 godina (Hrvoje Prnjak, Zagreb: Marjan Express, 1997)

« Previous Page — Next Page »