Zločini brez kazni

V današnjih Sportskih novostih (10. oktober 2009) je na 16. in 17. strani izšel članek z naslovom Zločini brez kazni, z nadnaslovom Huliganizem hara po Evropi (Navijači se pretepajo, ubijajo eni druge, napadajo tudi nogometaše in policiste. Medtem ko na zahodu vedo, kako zaustaviti huligane, pa na Hrvaškem, kakor tudi v sosednjih državah, državni aparat še ni učinkovit. Na Zahodu deluje sistem malce drugače kot pri nas. Obstaja zločin – obstaja tudi kazen.).

Članek je sestavilo več različnih novinarjev. Osredotočili so se na nedavne medijsko zelo odmevne incidente v Beogradu (18. 9. 2009), Mariboru (27. 9. 2009), Temišvaru – Romunija (1. 10. 2009), Širokem brijegu (4. 10. 2009) in Baški vodi (6. 10. 2009). Po pisanju SN so bili v te incidente, dva sta se končala tudi s smrtjo dveh navijačev, vmešani Grobari, Viole, Bad Blue Boysi, romunski in srbski navijači, Horde zla, Škripari in Torcida.

Poglejmo, kaj so zapisali o incidentu v Mariboru … Mariborčani so izgubili tekmo proti Rudarju in doživeli tako že šesti prvenstveni poraz, kar je povzročilo reakcijo navijačev. Nesmiselno, jasno. Vrhunec nezadovoljstva se je zgodil po tekmi, ko so razjarjeni navijači vdrli v prostore kluba in pričeli žaliti nogometaše zaradi premajhne borbenosti. Navijači so poleg fizičnega kontakta z varnostniki napadli in udarili kapetana moštva Zorana Pavlovića. Da bi dobila tragikomedija popoln smisel, je poskrbel kar klub sam, ki je ta eksces poskušal pomesti pod preprogo. Sledi še krajši opis ostalih incidentov v Beogradu, Temišvarju, Širokem brijegu in Baški vodi.

V delu članka s podnaslovom Kako diha regija sta svoje mnenje podala Marko Knezović, dopisnik VL iz Bosne in Hercegovine, ter Svetozar Janičić, novinar časnika Vesti. Svoje mnenje je podal tudi Ivo Milovanovič, komentator TV Slovenije, ki so v časniku naslovili z Prilizovanje navijačem je vedno nevarna igra. Milovanovič pravi: Vse kar se v zadnjem času dogaja v regiji, je resen poziv relevantnim inštitucijam v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu in Ljubljani, da rešijo problem navijačev. Situacija pri nas v Sloveniji ni niti malo dobra. Nedavno smo bili priča vdoru navijačev Maribora v prostore kluba, celo v slačilnico, z namenom obračuna z nogometaši. Zveza je plačala 14.000 švicarskih frankov zaradi pirotehnike med tekmo Slovenija-Poljska. Klubi iz kroga v krog plačujejo vedno znova denarne kazni zaradi izgredov huliganov.

Milovanovič nadaljuje: V Sloveniji se predolgo čaka resen pristop k temu problemu. Najbolj enostavno bi bilo sprejeti Zakon o navijačih, kot so recimo storili v Angliji in na Nizozemskem, no, tudi tako ne bi bilo policiji težko, če seveda to res želi, ugotoviti povzročitelje izgredov v Mariboru in Ljubljani, saj skorajda vedno povzročajo probleme majhne skupine “Viol”, navijačev Maribora, in “Dragonsov”, navijačev Olimpije. V veliki meri grešijo vodstva klubov, ki se prilizujejo navijačem. Celo delijo jim brezplačne vstopnice in plačujejo pijačo, saj mislijo, da bodo tako rešili problem. Ne bodo ga, jasno je, da ga ne bodo, samo povečali ga bodo …

Izvedel sem, da je predsednik NZS naročil, naj prevedejo zakon o navijačih Anglije in Nizozemske ter da napišejo predlog prilagojen našim razmeram. Potem bo NZS aktiviral iniciativo, da bi bil zakon čimprej sprejet v parlamentu. Drugače ne bo šlo, zadnji dogodki ne dovoljujejo čakanja.

Svoje stališče sta predstavila še Zoran Cvrk, komisar za varnost Hrvaške nogometne zveze, ter Đurđa Adlešić, podpredsednica hrvaške vlade.

Novinar Anton Samovojska v osrednjem delu članka piše: Balkan je zavrel. Beograd, Temišvar, Široki brijeg … Tsunami do tsunamija. Vendar tudi na ostalih evropskih prostorih stanje ni niti malo lepše. Neke spodobe, ki sebe imenujejo navijači, so nedolgo nazaj v Sloveniji spljuskali nogometaša Pavlovića! Kar pa je NK Maribor, klub za katerega ti navijači navijajo, poskušal z vsemi silami pomesti pod preprogo …

In tako naprej. Brez resne analize, brez ljudi, ki poznajo situacijo od znotraj. Če bodo po sprejetju zakona o navijačih taki in podobni ljudje na položaju, kjer bo potrebno sprejemati odločitve in ukrepati, se bojimo, da bo na stadionih še več nepotrebno povzročenih incidentov. Do sedaj so jih namreč “šalabajzerji” povzročili že precej, dosti preveč. Navijači so preveč drugačni, da bi se z njimi ukvarjali lokalni šerifi (o čemer smo nedolgo nazaj že pisali).

Policisti v petek na Maksimirju skandirali: “Ubi’, ubi’ drotove!”

Sportske novosti, 23. maja 2009, str. 5:

Včeraj smo bili na stadionu Maksimir priča zares zelo zanimivemu dogodku.

Na severni tribuni je intervencijska skupina policije trenirala obračun z navijači, če bi bilo v kratkem potrebno kaj takega. “Plavi” so se razdelili v dve skupini, eni so bili v vlogi navijačev, drugi pa v svoji vlogi – v vlogi policistov. “Navijači” so uporabljali pirotehniko, prižigali so baklje, slišale so se močne eksplozije. Na trenutke je vse skupaj izgledalo še bolj glasno kot takrat, ko so na tribuni pravi navijači.

Še posebej zanimivo je bilo, ko so se “navijači” v popolnosti vživeli v vlogo “navijačev” in so pričeli svojim kolegom kričati: “Ubi’, ubi’ drotove”, “Cigani, cigani!”

Novinarji, ki so vse to opazovali iz press lože, so se valjali od smeha. Ko pa so želeli ta prizor posneti s kamerami in fotoaparati, je prišel direktor stadiona Miljenko Sakoman in prepovedal snemanje in fotografiranje. Ni nam jasno, zakaj. Zakaj je bil Sakoman še bolj papeški od papeža, če nihče iz policije ni prepovedal snemanja?

Bilo je še več zanimivih situacij. Recimo, verjetno se je prvič v zgodovini na severu Maksimira pelo: “Jebem te Dinamo …” To pesem so namreč peli “navijači”. Zato so dobili porcijo od policistov. Tudi policija je za Dinamo.

Avtor: do

O dogodku lahko berete tudi na spletni strani Indexa: povezava.

Kotiček za navijače (KZN)

Kako patetično zvenijo besede kotiček za navijače, če si jih zamislimo kot del kakšne revije, časopisa, internetne strani. Kot da so navijači kakor klošarji ljudje iz obrobja družbe, pobarvani klovni, ki skačejo po tribunah slovenskih igrišč in dvoran, najstniki, ki ne morejo odrasti. Dajmo, namenimo tem navijačem tam en kotiček nekje v naši reviji.

Ampak tisti Kotiček za navijače, o katerem govorimo tokrat, je nekaj drugega. Starejšim bralcem ga ni potrebno opisovati. Tisti, ki smo pred petnajst in več leti ob dnevih izida Ekipe pogosto znali vstati tudi tri ure prej kot bi sicer, samo da nam ne razprodajo Ekipe (po super derbijih se je dogajalo tudi to), oziroma da čimprej vidimo fotografije in komentarje včerajšnjega navijanja. Prebrati izvod Ekipe pri kolegu je bilo premalo, Ekipa in Kotiček za navijače sta bila artikla, ki si ju moral kupiti in shraniti. Z današnje perspektive lahko Kotiček za navijače primerjamo s sloganom promocije kreditnih kartic – neprecenljivo. Hkrati pa smo lahko prepričani, da mlade generacije tega ne bodo doumele. Takrat je bil Kotiček vir informacij, spomin, sredstvo komuniciranja z ostalimi navijači in še in še. Danes so na voljo različni kanali za informiranje (številne športne in navijaške internetne strani, takšni in drugačni forumi, youtube, televizija, časopisi, revije …) in fotografija ali informacija o navijanju navijaške skupine je neprimerljivo manj vredna kot nekoč. Spomnimo – nekoč smo imeli na razpolago samo Kotiček za navijače oziroma Ekipo. Nekaj malega so znale dodati tudi Sportske novosti, občasno tudi lokalni časopisi, ampak Ekipa in Sportske novosti sta bila v tem smislu dva različna svetova. Decembra 1991 je Ekipa prvič uvedla Kotiček za navijače. Najprej na eni strani, potem na dveh, vmes tudi treh, pa spet na eni strani. Sčasoma je Kotiček dobil tudi svojega urednika, stvari so se spreminjale in nazadnje je Kotiček izginil iz Ekipe; takrat, ko razlogov zanj skorajda več ni bilo. Vsaj ne na način in v obliki, kakršen je postal. Bolj točno povedano – takšni so postali navijači in je bil Kotiček le pristno ogledalo celotne navijaške scene in ljudi, ki so jo ustvarjali.

Tudi takrat se je moral Kotiček (v nadaljevanju besedila KZN) spopadati z isto težavo kot danes moderatorji navijaških forumov. Le da takrat še nismo poznali internetnih huliganov. Vlogo današnjih moderatorjev na forumih so takrat opravljali uredniki Ekipe. Vsaka navijaška skupina je ponujala svojo resnico, kaj se je zgodilo na tribunah ali na bližnjih ulicah – ta segment se glede na takratne čase do danes ni spremenil. Na srečo pa nam danes ni potrebno prebirati takrat popolnoma neizvirnih »navijaških šaljivcev«, ki so se kot po tekočem traku začeli pojavljati v KZN.

Danes je vsakomur dana možnost, da iz tekme prinese spomin v obliki fotografije ali video posnetka, saj te možnosti ponujajo mobilni telefoni. V takratnih časih je bilo posneti kvalitetno fotografijo navijačev prava redkost. Z izjemo Ekipe so večinoma v medije prodrle le fotografije navijačev v črni kroniki. Imeti v tistih časih fotoaparat z možnostjo zooma je bila prava redkost. In KZN je ponujal ravno to. Sicer v črnobeli varianti, ampak vseeno, včasih, redkokdaj tudi v barvah in to kar na naslovnici.

Takrat so bili spomini na navijaške izgrede iz tekem med večnimi nasprotniki različnih narodnosti v nekdanji Jugoslaviji še izredno sveži. Spopadi Bad Blue Boysov in Delij na Maksimiru, prevračanje avtomobilov z »napačnimi« registrskimi tablicami v morje v Splitu, neprešteti polomljeni avtomobili in kosti širom takratne Jugoslavije … Tudi Ekipa si je prizadevala, da bi pomagala soustvariti navijače s športnim, kulturnim obnašanjem. Danes se to zdi najmanj smešno in naivno. Tudi do organiziranja sestanka slovenskih navijaških skupin na pobudo Ekipe je prišlo. Vendar so hitro ugotovili, da iz te moke ne bo kruha. Ne glede na to pa je tudi s takimi poskusi KZN vse bolj postajal osrednja navijaška preokupacija. In ta njegov sloves še do današnjih dni ni pozabljen. O KZN-ju bi lahko pisali v nedogled, vsaka nova številka Ekipe je bila nova zgodba pa hkrati tako enaka vsem prejšnjim.

Legendarni KZN je danes le še lep spomin. Prva številka KZN-ja je bila javnosti predstavljena 3. decembra 1991.

Odmevi na navijanje v športnih medijih

Čeprav gre za – iz našega stališča – nerelevantne medije glede ocenjevanja navijaške scene vseeno poglejmo odmeve v športnih časopisih Ekipa in Sportske novosti o navijanju na tekmi med Slovenijo in Češko.

Ekipa (30. 3. 2009): “Predigra je bila peklenska. Navijači slovenske reprezentance so že med ogrevanjem pripravili vzdušje, da so šle dlake pokonci. S tribun Ljudskega vrta so doneli znani napevi za višanje adrenalina, čez vzhodno tribuno so gledalci razgrnili ogromno slovensko zastavo, vsi so bili na nogah. Med igranjem obeh himen so slovenski navijači dokazali, da ne sodijo med neokusne primitivce, saj Čehom niso žvižgali, ko je na vrsto prišla Prešernova Zdravljica, ki jo je zapela Alenka Gotar, pa je njihov glas zapolnil tudi mariborske ulice ob štadionu.”

Sportske novosti (30. 3. 2009) toliko prostora (vrstic) navijačem niso namenile, so pa v posameznih stavkih omenile “fantastično ozračje”. Ivan Simič, predsednik NZS: “Publika je bila sijajna, korektni so bili eni in drugi navijači in to je tisto, kar želimo na stadionih.” Kek, selektor slovenske reprezentance: “Zares sijajen ambient. Razveseljivo je, da so bili eni in drugi navijači korektni, da so navijali tako kot je potrebno – brez incidentnih vložkov. Nas je ta vojska navijačev ponesla od prve minute in navijačem kapa dol. Ko nam ni šlo, ko smo zapravljali priložnosti, nam niso zvižgali, ampak so celo še bolj navijali. Poskušali se jim bomo oddolžiti v Belfastu. Hvala Mariboru in združenim navijačem iz cele Slovenije.”

In še malce sarkastična pripomba – Ekipa poroča o 12.376 gledalcih, medtem ko so Sportske novosti malomarno netočne – navajajo “samo” 12.000 gledalcev.

Bad Blue Boys razdeljeni v tri frakcije

Sportske novosti v včerajšnji številki (30. 3. 2009) poročajo o aktualnih dogodkih v skupini Bad Blue Boys. “Znano je, da že dlje časa BBB niso enotni, razdelili so se na Združenje in Klub navijačev, ki je zapustil Združenje. Poleg tega je prišlo do še nove delitve. Organizatorji peticije proti Zdravku Mamiću so namreč odstopili in zapustili Združenje. Kot razlog odstopa navajajo Mamićeve izjave, da jim je on uredil prostore v Draškovićevi ulici, še bolj pomembno pa je, da je bil del članov Združenja indiferenten do peticije in je tako Združenje razpadlo na tiste, ki so proti sedanji upravi (ti so sedaj v ilegali) in na bolj zmerne skupine, katerih jasno stališče šele pričakujemo. Med tistimi, ki so odšli, sta tudi sedanja predsednik in podpredsednik. Vrača pa se nekdanji predsednik.”