Tudi v Ljudskem vrtu gredo dela h koncu

Redni obiskovalci tekem v Ljudskem vrtu so seznanjeni z manjšimi posegi na vzhodni in severni tribuni Ljudskega vrta, ki gredo počasi h koncu. Ta faza del je zajemala namestitev novih sedežev na severni in vzhodni tribuni ter ureditev novega VIP prostora na vzhodni tribuni. Ker bo do prenovljene glavne – zahodne tribune preteklo še kar nekaj vode po Dravi, je bila smiselna tudi ureditev tega novega, manjšega VIP prostora.

Vzhodna tribuna, kjer domujejo poleg Viol najbolj zvesti privrženci Maribora, je imela na vrhu – takoj za zadnjimi sedeži – še nekaj prostora, kjer so zaradi dobrega pregleda nad igro običajno stali gledalci. Ti so pogosto radi zamenjali udobje sedeža za omenjena stojišča. Ker je šlo za dobra potencialna mesta za nove sedeže, se je upravitelj stadiona (klub NK Maribor je v Ljudskem vrtu najemnik) odločil, da na tem prostoru namesti nove dodatne sedeže. Prav tako tudi na severni tribuni. Severna tribuna, katere začetna sektorja A in B sta namenjena gostujočim navijačem, je v celoti popolnjena le na najpomembnejših tekmah, na preostalih tekmah pa večinoma sameva. Vendar so tudi za severno tribuno (izjema sta le začetna sektorja A in B) namestili nove sedeže. Tako je na severni tribuni na novo nameščenih 133 sedežev, popolnoma enakih kakršni so že dosedanji sedeži. Na vzhodni tribuni je na novo nameščenih 204 sedežev. Skupaj torej 337 novih sedežev, skupaj s sedeži v VIP sektorju pa je Ljudski vrt bogatejši za skupno 367 sedežev.

Na osrednjem delu na vrhu vzhodne tribune so bili na pomembnih tekmah locirani kamermani. Danes je ta prostor preurejen in skorajda dokončan. V njem so namestili v dveh vrstah skupaj 30 udobnih sedežev, ki bodo služili potrebam VIP-a. V ozadju je nekaj miz z barskimi stoli ter dvigalo za prehod v spodnje nadstropje. Ko bo dokončana tudi glavna – zahodna tribuna, bo najverjetneje osrednji VIP prostor urejen na tej glavni tribuni. Po obnovi glavne tribune pa vsekakor ni pričakovati povečane  skupne kapacitete Ljudskega vrta, kvečjemu bo verjetno kapaciteta nekoliko nižja.

Spodnji zunanji prostori južne in severne tribune bodo v prihodnosti namenjeni zunanjim najemnikom, vendar zaenkrat teh prostorov še ne bodo urejali. Spodnji prostori vzhodne tribune pa bodo v celoti namenjeni potrebam športnih klubov – telovadnici, fitnes, garderobe, kotlovnica …

Ob jezeru Velenje

Velenje, najmlajše slovensko mesto, ki je mestne pravice dobilo šele leta 1959, je po številu prebivalcev (po zadnjem popisu približno 27.000, občina skoraj 35.000) kar na petem mestu – takoj za Ljubljano, Mariborom, Celjem in Kranjem. Kljub temu pa ima najmanjši stadion v prvi ligi po kapaciteti sedežev. Velenje kljub vsem potencialom ne štejemo za nogometno mesto, mesto niti ne premore ultras navijaške skupine.

ZGODOVINA

Stadion je bil izgrajen 3. julija 1955, pozneje je bil večkrat prenovljen. Zgrajen je bil s pomočjo Rudnika lignita Velenje ter s prostovoljnim delom občanov. Postal je pravi ponos mesta. Leta 1992 je bila zgrajena sodobna pokrita tribuna, atletska površina z osmimi stezami ter nova travnata površina. Leta 1998 – ob petdesetletnici nogometnega kluba Rudar – je stadion dobil še umetno razsvetljavo.

OPIS STADIONA

Stadion premore eno tribuno na zahodnem delu igrišča ter kar tri navijaške sektorje. Na vzhodnem delu igrišča ni prostora namenjenega gledalcem. Za severnim golom je navijaški sektor, ki ga bodo odslej uporabljali le še redko, za severnim golom pa nov navijaški sektor. Še en navijaški sektor je tik ob glavni tribuni kot nekakšen podaljšek glavne tribune na severni strani. Igrišče obkroža atletska steza.

Pod tribuno je fitnes. Sodobno urejene slačilnice ter garderobe so poleg igrišča v objektu, kjer je tudi pisarna nogometnega kluba. Igralci trenirajo na dveh pomožnih igriščih, eno je pokrito s travo, drugo pa z umetno travo, ki je bilo zgrajeno leta 2004.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Na velenjski tribuni je nameščenih 1.247 plastičnih sedežev z naslonjali, v spodnjih petih vrstah pa še 470 sedežev brez naslonjala. Skupaj torej 1.717 sedežev. Podaljšek glavne tribune – navijaški sektor, ki je od glavne tribune vseeno fizično ločen z ograjo, premore v treh vrstah 105 sedežev brez naslonjala. Na velenjskem stadionu je tako nameščenih skupaj 1.822 sedežev. Gre za najmanjši stadion v prvi ligi po kapaciteti.

Velenjski stadion je edinstven tudi po kar treh navijaških sektorjih. Prvi je tik ob glavni tribuni, na katerem je 105 sedežev brez naslonjala, zaradi prostornosti ne bi bil problem v njega natlačiti tudi 500 navijačev, drugi sektor je za golom ob jezeru, kjer je nekaj stopnic, ki služijo kot stojišče.

Tretji, najnovejši sektor je za južnim golom, kjer so tudi samo stojišča. Za tem golom in novim navijaškim sektorjem je širok pas, ki zaenkrat ni urejen za spremljanje tekem. Če bi bile potrebe takšne, bi lahko zelo hitro velenjski stadion postal en večjih stadionov v Sloveniji.

Velenjski stadion ima zaradi svoje prostornosti še veliko kapaciteto, vendar drugih sektorjev zaenkrat ne premore. Skupno kapaciteto stadiona lahko zaokrožimo na 2.500 gledalcev.

Po uradnih podatkih NZS si je v jesenskem delu sezone 12 domačih tekem Rudarja ogledalo skupaj 17.600 gledalcev, kar znaša v povprečju 1.467 na tekmo. Tudi podatki z velenjskega stadiona so pretirani in na osnovi podatkov delegatov in novinarjev je težko postaviti realno oceno o obisku stadiona Ob jezeru. Vsekakor pa je v letošnji sezoni ravno stadion Rudarja eden najbolj obiskanih v Sloveniji, naša posplošena ocena je približno 1.000 gledalcev na tekmo v letošnji jeseni. To oceno temeljimo na podlagi ogleda različnega gradiva jesenskih tekem z velenjskega stadiona.

Revija Prva liga 2009/10 navaja kot rekordni obisk stadiona 5.000 gledalcev. Glede na to, da ne vemo, na katero tekmo se nanaša ta obisk, ga ne moremo komentirati. V novejših časih je bila najbolj obiskana tekma med Rudarjem in Crveno zvezdo, ki je bila odigrana julija 2009. Takrat so pripravili na južni strani stadiona dodatne montažne tribune. Po uradnih podatkih si je tekmo proti beograjski ekipi ogledalo 2.500 gledalcev. Povezava do kratkega videa s te tekme.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Velenjski stadion, ki premore kar tri navijaške sektorje, gosti domače navijače Velenjske knape na – nobenem izmed teh treh sektorjev – namesto tega kar na glavni tribuni. Ker so se kot kaže odločili gostujoče navijače gostiti za južnim golom, so sedaj domači navijači nastanjeni na zadnjem sektorju glavne tribune, na katerem je nameščenih 244 sedežev z naslonjalom. Slabosti sektorja: ni za golom, sektor je na glavni tribuni, na sektorju so nameščeni sedeži z naslonjalom, med njimi in igriščem je atletska steza, poleg pa še spodnji sektor glavne tribune, na katerem so sedeži brez naslonjala. Pa tudi sicer – ne samo zaradi atletske steze – je oddaljenost sektorja od igrišča že kar velika, kar vsekakor ne štejemo med pozitivne lastnosti.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 6 – še prebavljivo

V Velenju so odprli nov sektor za gostujoče navijače, ki je za južnim golom. Slabosti: sektor od igrišča loči atletska steza, tako da je sektor kar oddaljen od igrišča. Sektor nima nameščenih sedežev in je brez strehe.

Izgled stadiona: ocena 6 – še prebavljivo

Velenjski stadion je še en v nizu atletsko-nogometnih stadionov. Urejen stadion, z reflektorji, nekaj navijaškimi sektorji, motečo atletsko stezo, majhno pokrito tribuno vsekakor ni presežek med stadioni v Sloveniji. Sliši se o gradnji novega nogometnega stadiona v Velenju, na katerega bi se naj preselil nogometni klub. Glede na obisk bi bil majhen, a všečen stadion več kot dovolj. Pod pogojem seveda, da bo za navijače ustrezno poskrbljeno.

Skupna ocena: ocena 6 – še prebavljivo

Velenjski objekt pada v povprečno sivilo slovenskih stadionov, po nekaterih kriterijih še nižje. Zdajšnji stadion ne izpolnjuje kriterijev UEFE in FIFE. V Velenju razmišljajo o novem pokritem nogometnem stadionu za 4.000 gledalcev, ki bo brez atletske steze, zdajšnji stadion Ob jezeru pa bi se posvetil atletiki. Stadion bi torej bil manjši, rekli bi ravno prave kapacitete, z dušo. Novi stadion bi stal tik ob sedanjem stadionu, kjer je danes igrišče z umetno travo. Predsednik kluba je za sportal povedal: “Na južni strani bi bili novi klubski prostori in servisni objekti, pisarne ter garderobe, na vzhodni strani ob štadionu pa atletska steza. Zadeva bi se dogajala etapno, predvsem zaradi finančnih vprašanj, ki raztezajo projekt. Računamo na izdatno pomoč evropskih sredstev, periodika in prioritetna lista objektov pa bo narejena kmalu”.

Športni park Nova Gorica

Največji stadion severne Primorske najdemo v središču Nove Gorice. Goriški stadion, lep in privlačen na pogled, ima skrbne lastnike oziroma upravljalce. Obiskanost stadiona pa ne opravičuje velikih investicij v stadion. Nova Gorica, kraj s približno 13.500 prebivalci (ožja regija jih ima približno 36.000) je lahko ponosna na svoj klub, ne glede na to, da je trenutna uvrstitev na lestvici prve lige zelo zaskrbljujoča.

ZGODOVINA

Novogoriška ekipa svoje tekme vse od leta 1963, ko je prišlo do preselitve iz Šempetra v mesto vrtnic, igra na stadionu v Športnem parku, ki je v desetletjih razvoja močno spreminjal svojo podobo. Če je bila tedanja postavitev stadiona skoraj na obrobju mesta, pa se danes objekt nahaja v samem mestnem središču.

Prvi večji poseg se je na stadionu zgodil leta 1977, ko je bila za državno prvenstvo Jugoslavije v atletiki zgrajena prva tribuna s prostorom za okrog 600 obiskovalcev. V osemdesetih letih je bila povsem prenovljena. Preostala publika je tedaj športne dogodke spremljala s travnate grive. Dograditev je stadion doživel v letu 1993, ko so odprli novi del oz. podaljšek prvotne tribune. Otvoritveno tekmo 13. oktobra med mladinskima (U-18) reprezentancama Slovenije in Italije si je tedaj ogledalo več kot 3000 ljubiteljev nogometa. Končni rezultat je bil 6:3 za Italijane, pri katerih sta igrala tudi zvezdnika svetovnega nogometa Francesco Totti (dosegel je gol) ter Marco Di Vaio. Čast domačega kluba je na tekmi branil le takrat 17-letni Marko Vogrič. Tako na starem kot na novem delu tribune so namestili 2250 sedežev.

Leta 1994 je stadion dobil povsem novo atletsko stezo, šest let pozneje pa še sodobno travnato površino, ki se je v vsem tem obdobju izkazala kot zelo kakovostna. Medtem so za potrebe novinarskega dela postavili montažne prostore. Februarja 2003 je stadion v športnem parku s prijateljsko tekmo med članskima reprezentancama Slovenije in Švice, ki so jo s 5:1 dobili gostje, pozdravil krst nove umetne razsvetljave in po Ljubljani, Mariboru ter Velenju kot četrti stadion v naši domovini dobil možnost igranja nočnih tekem.

Za potrebe tekmovanja v kvalifikacijah za Ligo prvakov so v poletnih mesecih 2004 stare sedeže nadomestili z novimi sedeži z naslonjali, popolnoma prenovili in povečali slačilnice za goste ter postavili semafor. Leto zatem so novo podobo dobile tudi slačilnice za domačo ekipo. Glavna tribuna pa se je s težko pričakovano streho predstavila marca 2007. Stadion je v lasti mestne občine Nova Gorica, njegov upravljavec pa je Športni zavod Nova Gorica.

Kratki kronološki pregled posodobitev in dograditev:
1964 – vzpostavitev igrišča in atletske steze
1977 – zgrajena prva tribuna, ob cilju atletske steze
1993 – dograjen večji del glavne tribune
1994 – popolna prenova atletske steze
2000 – povsem nova nogometna površina
2003 – februarja otvoritev umetne razsvetljave
2004 – julija zamenjava sedežev in postavitev semaforja; pridobitev licence Evropske nogometne zveze UEFA
2007 – spomladi postavitev strehe nad glavno tribuno in ureditev okolice

Opomba: ZGODOVINA povzeta po spletni strani ND Gorica.

OPIS STADIONA

Stadion sestavljata glavna tribuna na zahodni strani ter stojišča (z nekaj mini sektorji sedišč) preko glavne tribune, na vzhodni strani stadiona. Na mini sektorjih sedišč so nameščeni plastični sedeži z naslonjali. Notranji del ograje vzhodnega stojišča je pobarvan v klubskih barvah – belo in modro.

Za goloma ni tribun, niti stojišč. Ves prostor zasede atletska steza. Za golom na južni strani je majhen semafor. Za golom na severni strani – v kotu, ob pomožnem vhodu na stadion, je prostor za gostujoče navijače.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Glavna tribuna sprejme 2.154 gledalcev (sedeži z naslonjali). Razdeljena je na tri večje sektorje: A (597), B  1 in B 2 (skupaj 1.112) in C (445). Na vzhodnem stojišču je nekaj mini montažnih tribun, ki lahko skupaj sprejmejo 156 gledalcev (sedeži), ostalo so stojišča. Za golom je še prostor za gostujoče navijače, z mini tribuno – stojišča. V klubu ocenjujejo kapaciteto teh stojišč na 100 gledalcev. Sicer za goloma ni prostora niti za stojišča. Skupna kapaciteta stadiona je 2.310 sedežev, če k temu dodamo še stojišča, lahko kapaciteto zaokrožimo na 3.000. Seveda pa bi lahko kot pri večini stadionov v Sloveniji v primeru potrebe kapaciteto občutno povečali.

V letošnji sezoni se je na šestih domačih tekmah po podatkih NZS zbralo skupaj 3.210 gledalcev (ravno za en poln stadion), kar je v povprečju 535 na tekmo. Vsekakor zelo slab obisk, sploh če upoštevamo netočnost teh podatkov.

Revija SNL (2008/2009) navaja kapaciteto stadiona 3.100 in največji obisk stadiona 3.000.

Kakor so nam pri predstavitvi stadiona v Spodnji Šiški z informacijami pomagali Green Dragonsi, tako so nam pri predstavitvi Športnega parka z informacijami pomagali novogoriški Terror Boysi … Največje število kakih tujih navijačev na stadionu je zagotovo število navijačev Rome na tekmi 1. kroga pokala UEFA septembra 2000, bilo jih je okrog 700, največje število slovenskih gostujočih navijačev pa pripada Tifozom iz Kopra, ki jih je bilo decembra 1991 v Novi Gorici približno 200-250. Največje število Goriških vrtnic se je zbralo maja 1996 na tekmi proti Olimpiji, bilo jih je 150-200 (takrat je bil s približno 4500 gledalci postavljen tudi rekord gledanosti novogoriškega stadiona), največje število Terror Boysov pa proti Kopru na zadnji tekmi sezone 2003/2004, ko se nas je zbralo približno 180.

Razmišljanje o razlogih nizke obiskanosti novogoriškega stadiona, ki ga lahko preberete v nadaljevanju tega članka, smo objavili v intervjuju s Terror Boysi (18. aprila 2009).

Na različnih mestih je že večkrat potekala debata, zakaj v Novi Gorici (pa tudi v nekaterih drugih slovenskih mestih) preprosto ni dovolj zanimanja za domači nogometni klub. Katere stvari so se spremenile od takrat, ko se je tudi v Novi Gorici znalo zbrati od 2000 do 3000 gledalcev? Lahko povzamete bistvene ugotovitve?

Terror Boys: “Najverjetneje je glavni problem v tem, da je Nova Gorica kot mesto v zadnjih letih postalo, če se nekoliko primitivno izrazimo, preveč šminkersko. Okolje z visokim življenjskim standardom, delovnimi mesti v casinojih in bogatimi ljudmi pač ni ravno idealno za popularizacijo nogometa. Poleg tega je publika postala preveč razvajena in zahtevna. Trije zaporedni naslovi prvaka so imeli za posledico, da je za novogoriško občinstvo slovenska liga postala dolgočasna in zdaj bi za večjo prisotnost publike naši nogometaši morali doseči že kak uspeh na višjem nivoju, npr. uvrstitev v skupine UEFA-e. Mnogi sicer omenjajo, da je problem tudi bližina Italije in s tem možnost neposrednega spremljanja precej bolj zanimive italijanske lige, zaradi česar trpi lokalni klub, a bržkone nimajo v celoti prav. Italija je bila namreč pred trinajstimi leti, ko je bilo na našem stadionu povprečno okrog 3000 gledalcev, prav tako blizu kot danes, tako da je verjetno problem bolj v prej omenjenih stvareh.”

Celotni intevju najdete med aprilskimi članki: povezava.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Terror Boysi so navijali na majhnem sektorju preko glavne tribune. V klubu ocenjujejo kapaciteto sektorja na 120 sedišč – toliko namreč znaša število sedežev, ki jih je možno namestiti na ta sektor (in jih je verjetno toliko nekoč tudi bilo nameščenih). Danes je od 160 sedežev ostalo le še 91. Plusi sektorja: gre za navijaško tribuno, na sektorju ni kletke. Pomanjkljivosti: na sektorju so sedeži z naslonjali, montažna tribuna je brez strehe in ni za golom, med igriščem in tribuno je atletska steza.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Zadnje čase gostujoče navijače, vsaj take, ki bi po mnenju policije lahko bili “nevarni”, skoraj vedno namestijo v kot za golom pri pomožnem vhodu, kjer je zdaj standardno mesto za gostujoče navijače. Včasih so jih nameščali tudi na konec glavne tribune, na C sektor (kjer so nekajkrat bili nameščeni tudi Terror Boysi), kamor občasno še vedno namestijo t. i. “nenevarne navijače”, npr. Ravbarje ipd., čeprav zadnja leta tudi njih skoraj vedno namestijo na standardno mesto za gostujoče navijače. V začetku 90-tih, ko je bila glavna tribuna še precej manjša, so gostujoče navijače nameščali na vzhodno stran stadiona, kasneje je bila nekaj časa popularna majhna montažna tribuna ob glavni tribuni, katere sedaj ni več, nekajkrat do zdaj pa se je tudi v zadnjih letih zgodilo, da so zaradi varnostnih razlogov oziroma prevelikega števila gostov le-te namestili na vzhodno stran (npr. na tekmah Primorje-Dinamo, Gorica-Roma).

Mini tribuna za gostujoče navijače je pomaknjena bolj proti stranskemu vhodu na vzhodni strani, v kot, ker neposredno za golom prostora ni. Na tribuni ni sedežev. Kot smo zapisali že pri podatkih o kapaciteti, v klubu ocenjujejo kapaciteto tega stojišča na 100. Pomanjkljivosti stojišča: ni strehe, atletska steza med igriščem in tribuno, glede na njen izgled pa ji ne moremo reči niti, da je tribuna, ne glede na to, da je samo montažna. Pravzaprav je malce cinično ob običajno prazni veliki tribuni gostujoče navijače postavljati na oder, ki bi bil kvečjemu  primeren za pevski zbor. V Novi Gorici bi morali za gostujoče navijače neprimerno boljše poskrbeti.

Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno

Novogoriški stadion je še en v vrsti kombiniranih – nogometnih in atletskih. Stadion so dogradili in potrebno je priznati, da je na prvi pogled všečen. Tudi za udobje gledalcev na glavni tribuni so poskrbeli. Vsakih nekaj let presenetijo s kakšno prenovo in po tej plati so lahko zgled lastnikom oziroma upravljalcem stadionov po Sloveniji. Moteča je atletska steza in odsotnost pravih navijaških tribun. Želimo si, da bi bila naslednja investicija usmerjena v izgradnjo navijaških tribun. Glede na slabo obiskanost tekem Gorice in majhnost kraja oziroma regije gradnja večjega stadiona ne bi bila rentabilna, niti smiselna. Goriški stadion prejme za izgled več ali manj maksimalno oceno – sedmico, ki bi jo lahko dodelili majhnim stadionom z enim (ali tudi kakšnim več) objektom.

Skupna ocena: 6 – še prebavljivo

Povprečje vseh treh ocen da zaokroženo slabo šestico. Izrekamo pohvale za redne dograditve in modernizacije stadiona. A z našega vidika do najbolj pomembne investicije in dograditve še vedno ni prišlo – prave navijaške tribune še vedno čakamo. Goriškemu stadionu skupno oceno močno zmanjšuje ravno odsotnost navijaških tribun. Izzivov za prihodnost torej ne manjka.