Pogovor z Ribari

Na spletni strani ene izmed slovenskih navijaških skupin lahko o Ribarih preberemo, da so bili dobri po kriteriju številčnosti in pirotehnike, da so bili kopija italijanskega stila navijanja. Imeli so obalni derbi z Koprom, kjer so se dogajale tudi prave male vojne med njimi in Koprčani. No, koprski ultrasi že nekaj let ne navijajo več, od navijanja na nogometnih stadionih pa so Ribarom ostale le še tribune dvoran, v katerih spremljajo svoj izolski rokometni klub. Izolski stadion, ki bi ob drugačnem razvoju dogodkov pred dobrimi 20. leti, lahko imel precej lepši včeraj, danes in jutri, medtem še naprej sameva. Se bodo Ribari spet podali navijat tja, kjer se je njihova zgodba pravzaprav pričela pisati in po katerih v bistvu Ribare poznamo?

Trenutno je RK Izola v spodnjem delu lestvice. Kakšno je sicer stanje v klubu, kakšne so ambicije in kakšna je realnost?
V prvi državni rokometni ligi, razen prvih štirih moštev, lahko vsak preseneti vsakega. Stanje v klubu se je po nekaj sezonah prvoligaškega rokometa »normaliziralo«, počasi lahko rečemo, da je Izola standarden prvoligaš. V športu so ponavadi ambicije vedno stopničko višje od realnosti, kar je seveda dobrodošlo in zdravo. V Izoli se zavedamo, da je realnost boj za obstanek, kar je po eni strani dobro, saj je prvenstvo posledično bolj zanimivo, kot pa če bi bili npr. trdno zasidrani na sredini lestvice.

Kako kaže nogometni MNK Izola? Obstaja možnost, da v doglednem času napreduje v II. ligo in v skladu z vašo obljubo tudi vi Ribari nazaj na nogometne stadione?
Pri MNK Izola je računica zelo enostavna. Klub nikoli ne bodo vodili sposobni in ambiciozni ljudje pa tudi če, bo vselej dodatna težava denar. Drugoligaško tekmovanje predstavlja že določeno stopnjo organizacije in resnosti, katere v Izoli ne premoremo. Gledano v celoti je tako celo najboljše. Naj klub ostane tam »kjer je«. Propadov in podobnih zgodb z nogometnimi klubi po Sloveniji je bilo dovolj. Ribari Izola smo nastali na stadionih, z veseljem bi se vrnili tja kamor »najbolj« spadamo. Dobro delo se v tako velikih športnih organizacijah kot je nogometni klub, opazi šele na dolgi rok. Klub mora izkazati določene mere resnosti, ambicij in sposobnosti ter seveda vse to znati uresničiti. Šele tako se bodo na tribune vrnili gledalci, ne pa po seriji dveh zaporednih zmag.

Kakšna je trenutno navijaška scena na Primorskem?
Razen nas na Obali in Novogoričanov na severnem primorskem, ni nobenega več.

S katerimi težavami se soočate v vašem okolju?
Neatraktivnost je nedvomno ena od največjih težav iz navijaškega vidika. Čeprav smo po eni strani veseli, da imamo klub na nivoju, za katerega lahko navijamo, se po drugi strani zavedamo, da bi bilo število navijačev nedvomno večje, če bi npr. imeli nogomet v višjih ligah. Navijači smo del športa, vsaka panoga športa ima svojo zanimivost, ki je pri nogometu nedvomno zelo velika.
Iz bolj finančnih vidikov pa je težava Občina Koper, ki premore več denarja in posledično mladi talenti iz Izole zapustijo naše mesto. Vendar samo denar ni ključ do uspeha. To nam prekrasno pokažejo prav zgodbe iz Kopra.

Kakšni so odnosi z vodstvi klubov, za katere navijate?
Odlični. Čeprav ne gre za veliko sodelovanja, se tisto, kar želijo eni ali drugi, opravi. Ribari za ogled domačih tekem prejemamo cenejše vstopnice, mi pa poskrbimo, da se domače tekme oddelajo brez incidentov. Po zaključku rokometne sezone sledi vsako leto tradicionalno druženje med navijači in predstavniki kluba ter igralci. Posledično so odnosi navijači-klub zelo prijateljski.

Do kam sega bazen navijačev in pripadnikov vašega kluba?
Geografsko gledano so skoraj vsi pripadniki iz Občine Izola. Nekaj posameznikov pa seveda prihaja tudi iz sosednjih občin. Koprska, piranska in tudi novonastala ankaranska občina imajo nekaj naših članov. Bodisi so to preseljeni Izolani ali prijatelji Izolanov, Obala je majhna.

Kakšen je utrip v Izoli, kako ljudje dojemajo rokomet, obiskovanje tekem, pripadnost klubu?
Izola oziroma Izolani smo lačni športa. To se dokazuje ob vsakem uspehu izolskih klubov in izolskih športnikov. Lani smo v zadnjih treh mesecih leta pripravili kar štiri sprejeme (Gasparini, Hrvat, Sinanbegovič, Žbogar) za Izolane, ki so v Izolo prinesli medalje. Opaziti je tudi večje število naših artiklov po izolskih ulicah. Rokomet je v Izoli predvsem v 90. letih bil vedno v senci nogometa, kar pa danes niti približno več ne drži. Izolani in Ribari smo ponosni na naš rokometni klub in igralce, ki sploh niso profesionalni športniki, a vseeno branijo naše barve na prvoligaškem nivoju.

Utrip v mestu je živ, Ribari nismo samo za weekende, ko so tekme. Na tej točki bi radi pohvalili izolskega raperja Drill-a (Andrej Bučar) za pesem »Za Izolane«, ki nam jo je posvetil v njegovem zadnjem albumu: Tramontana besed in Rudija Bučarja za njegovo pesem: »Izola«.

https://www.youtube.com/watch?v=OHgIPmYeEBw

Koliko članov sestavlja jedro navijaške skupine? Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?
Trenutno ima plačano članarino 30 članov. To so ljudje, ki se redno tedensko dobivajo v naših prostorih in hkrati predstavljajo tudi jedro naše navijaške skupine. Povprečje na domačih tekmah se giblje okoli številke 50, gostovanj (izjema Koper) pa v dosedanjem delu prvenstva nismo opravili. Naša največja številčnost je bila novembra na derbiju v Kopru, ko smo za naš sektor prodali približno 200 kart.

Kakšna je struktura vaše navijaške skupine?
Po spolu seveda moški. Najštevilčnejša je skupina med 25 in 40 let starosti, sledi mladina do 25 let.

Povedali ste, da se v jesenski polsezoni z izjemo tekme na Bonifiki niste odpravili na gostovanja. Kako je sicer s potovanji na gostovanja?
Gostovanja so ena od naših največjih težav. Čeprav se za gostovanja vedno prijavi za en avtobus ljudi, ni čutiti tiste želje po gostovanjih. K temu malo za hec dodajamo še dejstvo, da na vseh gostovanjih, na katera se odpravimo, naša moštva ne dosežejo pozitivnega rezultata, kar pa seveda ni opravičilo.

Kdo so vaši največji sovražniki na tribunah? Vzdržujete kakšna prijateljstva z drugimi skupinami?
Mogoče se sliši čudno, ampak nam je žal, da v Kopru ni več navijaštva. Zgodovinsko gledano so Koprčani naši največji »sovražniki« in lepo bi bilo, da pri tem tudi ostane. Uradnih prijateljstev nimamo, so pa že Viole Maribor v njihovem intervjuju omenile, da imamo z njimi pozitivne odnose.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami minule jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?
V celoti z izjemo derbija nič posebnega. V Sloveniji veliko šteje že sama prisotnost, kaj šele številčnost itd. V dobrih številkah smo bili prisotni na vseh domačih tekmah, pirotehnika pa v dvoranah ni dovoljena. V izogib položnicam se tega držimo. Naredili smo nekaj novih pesmi in transparentov ter koreografijo za derbi.

Se udeležujete reprezentančnih tekem? Kakšno je vaše mnenje o organizaciji tekem in izgledu navijaške tribune (tako v nogometu kot rokometu)?
Organizirano se ne udeležujemo reprezentančnih tekem, posamezno pa. Pogled na dogajanje okoli nogometne reprezentance se od zadnjega našega intervjuja ni spremenil. Relacija navijači-NZS deluje samo v Ljubljani, kar sploh ne preseneča. NZS-ju je vseeno za navijače. Dobro vedo, da s kakovostjo sedanje reprezentance prodori na večja tekmovanja niso mogoča, je pa mogoč dvig cen vstopnic in večji zaslužek. Pri rokometni reprezentanci velja isto kot za nogometno. Organizirano ji ne sledimo, posamično pa.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
V letu 2015 smo proslavljali 25 let obstoja naše navijaške skupine. V prid temu smo naredili/naročili: majice, šalce, šale, vzglavnike, nalepke, sončna očala, pisala, obeske in vžigalnike. Trenutno so v fazi zbiranja prijave za nove jakne visoke kvalitete.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Tudi tukaj se naš odgovor ne razlikuje od tistega v prvem intervjuju. Aktivni bomo tako na športnem kot nešportnem področju. Poleg rokometa bomo sledili tudi ostalemu športu v Izoli in nagradili vsak nov uspeh. V manj športnih vodah bomo dobrodelni, tako kot vsako leto.

Kakšna je narodnostna struktura navijaške skupine? Katera je politična opredelitev skupine?
Osamosvojili smo se včeraj. Logično narodnostna struktura naše skupine ni samo slovenska. Ribari Izola športa ne mešamo s politiko. Vsak član ima svojo glavo, svoj razum, svojo politično opredelitev.

Kako komunicirate z javnostmi in s svojimi člani?
Izola je šele 14. največje mesto v Sloveniji, torej ni veliko. Novice se po ulicah preko raznih plakatov in ust hitro širijo, imamo pa tudi svojo Facebook stran za tiste bolj »moderne« člane in javnost na splošno.

PREBERITE TUDI:

– Intervju z Ribari (12. 1. 2013)

Intervju z Ribari

Ribari so v prvem letu samostojne slovenske nogometne lige kotirali zelo visoko. Poleg Tifozov, Viol in Dragonsov so jih prištevali med štiri najboljše slovenske navijaške skupine. Fotografije z domače tekme proti Olimpiji in številni lokalni derbiji s Koprom so nam ostale še danes v spominu. Vendar je Izola prehitro doživela brodolom in tudi Ribari so več ali manj izginili s tribun velikega nogometa. Danes so aktivni kot rokometni navijači. Če bi Izola napredovala iz III. zahodne v II. ligo, obljubljajo Ribari organizirani povratek na slovenske stadione.

Kako se ocenjujete v jesenskem delu sezone 2012/13?
Dobro. Ribari smo sicer navijači, ki smo nastali na tekmah velikega nogometa, a smo znali v naši občini izkazati podporo tudi drugim športnim panogam. Na žalost je nogometni klub že celo desetletje v nižjih ligah in mu je kot klubu brez ambicij težko slediti. V obdobju zadnjih treh let spremljamo rokometni klub.

Kakšna je bila obiskanost vaše tribune v jesenskem delu sezone, tako doma kot na gostovanjih?
V jesenskem delu sezone smo obiskali vsa domača srečanja ter gostovali v Ribnici. Na domačih tekmah se nas je v povprečju, z izjemo derbija proti Kopru, zbiralo med 30 do 40 navijačev, na gostovanje v Ribnico pa nas je odpotovalo z enim avtobusom nekaj manj kot 50. V Izoli je žal tako, da je največji magnet za navijače nasprotnik. Posledično se nas je na tekmah proti klubom velike četvorke kdaj zbralo tudi več kot 70. Rokometni klub žal nima dovolj finančne moči, da nam bi pomagal, sami pa tudi nimamo dovolj denarja za pokritje vseh stroškov gostovanja. Odnosi med klubom in navijači so sicer dobri.

V začetkih navijanja pred dobrimi 20. leti ste kotirali v sam vrh slovenskih navijaških skupin in navijali ste na tekmah velikega nogometa. Danes vas poznamo predvsem kot dvoranske navijače. Kakšne so možnosti, da se spet redno aktivirate na velikem nogometu?
Podobno kot drugje po Sloveniji se žal zgodba o propadu navijaške skupine glede na stanje kluba ponavlja tudi v Izoli. V klubu velikega nogometa so se pred začetkom letošnje sezone v 3. ligi zahod zgodile določene spremembe, ki so privabile nazaj na tribune nekaj naših članov, še vedno pa ne gre to za organizirano udeleževanje in navijanje na tekmah. Večjih sprememb glede naše udeležbe na tribunah ne gre pričakovati, ob morebitnem napredovanju Izole v 2. ligo pa bi postali nazaj aktivni tudi v velikem nogometu.

Mnenje o navijanju na tekmah reprezentance Slovenije in vaša številčnost na teh tekmah?
Žalostno. V prejšnjih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Južni Afriki je relacija NZS-navijači še delovala, v sedanjih kvalifikacijah pa je vse porazno. Slaba igra naše reprezentance in odnos NZS-ja do navijačev sta razloga, zakaj se tekem ne udeležujemo kot skupina, ampak samo kot posamezniki. Zavedamo se, da je treba reprezentanco spremljati tudi v težkih časih, a tudi navijači smo le ljudje in za boljši jutri želimo pokazati, da se z določenimi stvarmi ne strinjamo.

Kakšni so vaši načrti za spomladanski del sezone?
Načrti za spomladanski del ostajajo isti kot vsako leto. Biti aktivni tako v kot izven navijaške scene. Oddelali bomo vsa domača rokometna srečanja ter glede na finančno stanje tudi kakšno gostovanje. V manj navijaških vodah pa bomo organizirali turnir v malem nogometu. Ribari tudi redno izvajamo in se udeležujemo raznih humanitarnih akcij. Trenutno zbiramo zamaške za bolno deklico iz Kopra.

Kakšna je navijaška scena v zahodni tretji ligi? Kakšni so odnosi s koprskimi Tifozi?
Poleg nas, ki v zahodni tretji ligi nismo aktivni, sta še dve aktivni navijaški skupini. Kamnita iz Trbovelj in Crazy boysi iz Zagorja, oboji so lani uprizorili pohvale vredno predstavo na njihovem zasavskem derbiju. Razen sosedskega rivalstva s koprskimi Tifozi nismo imeli nikoli drugih posebnih odnosov.

Kako ste zadovoljni s projektom Kotiček za navijače na portalu www.regionalobala.si? Sodeluje pri nastajanju tudi vaša skupina oziroma obstaja možnost, da bi v prihodnje pri tem sodelovali tudi vi?
Seznanjeni smo z nastankom novega portala in njihove rubrike Kotiček za navijače. Originalen kotiček za navijače, kot ga mnogi poznamo še iz 90. let prejšnjega stoletja, je služil svojemu namenu, da so si navijači delili med seboj informacije, saj v tistem obdobju internet ni bil dosegljiv za vsako gospodinjstvo. Danes, ko je internet na razpolago za vsakim vogalom in smo navijači označeni za največje kriminalce v državi, ne vidimo potrebe po dodatnem izpostavljanju skupine. Mediji naj glede navijačev skrbijo samo za foto in video, za vse ostalo pa imamo navijači stran fotoultras.si.

Kakšno je vaše mnenje glede protestov po Sloveniji in kakšno vlogo lahko pri tem odigrajo navijaške skupine?
Podpiramo proteste, mirne in nemirne, če bodo le-ti botrovali k spremembam, ki si jih vsi želimo. Sprašujemo se, zakaj se izpostavlja navijače, saj ne gre za navijaške proteste, ampak državljanske.

Po številnih – tudi neupravičenih – aretacijah protestnikov, ki niso kršili nobenega zakona, nekateri niti niso protestirali, tudi širša javnost spoznava, kakšno represijo doživljajo navijači. Sodni organi in organi prisile imajo vedno prav in zadnjo besedo. Kakšno je vaše mnenje? Lahko navijači to represijo nad širšo množico izkoristimo za opozarjanje (in na kakšen način), da se navijačem že leta dogajajo krivice? Bodo spopadi med policisti in demonstranti na protestih po Sloveniji vplivali k hitrejšemu sprejetju zakona o navijačih?
Že ptiči čivkajo, da smo navijači izpostavljeni represiji in nam tudi v naši skupini položnica ni tuja. Menimo, da se kot skupini ni smiselno dodatno izpostavljati, saj bi to znala naša odlična politika izkoristiti sebi v prid. Danes je težko biti pameten glede zakona, ampak protesti po našem mnenju ne bodo pospešili njegovega sprejetja, saj protesti niso nogometne tekme ali katera koli druga športna prireditev.

Kotiček za navijače – 5. 1. 1995

Datum izida: 5. januar 1995.

Dragonsi in Ribari na derbiju v Ljubljani leta 1992

Objavljamo fotogaleriji Green Dragonsov in Ribari Izola iz tekme Olimpija-Izola na bežigrajskem stadionu leta 1992 (sezona 1991/92).

Kotiček za navijače – 8. 9. 1993

Datum izida: 8. september 1993.

Kotiček za navijače – 6. 1. 1993

Datum izida: 6. januar 1993

Mestni stadion Izola

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.

Mestni stadion Izola

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.

Kotiček za navijače – enajsta številka

Datum izida: 18. februar 1992

Kotiček za navijače – osma številka

Datum izida: 28. januar 1992