Pogovor z Violami
Maribor že vrsto let osrečuje svoje navijače z dosežki na zelenici. Zdaj že lansko poletje pa Mariboru, vseeno malce nepričakovano, ni uspela uvrstitev v Ligo prvakov oziroma evropska tekmovanja. Kot je v današnji Ekipi dejal Zlatko Zahovič: ” … ekipa pride do nekega vrhunca, po katerem dobri rezultati niso več dovolj dobri. Ob takšnih občutkih slavja, ko na nek način pišeš zgodovino, pogosto pozabiš, kdo si in kaj si, zgodijo se iracionalne poteze, ki se ti v tistem trenutku sicer zdijo fantastične, navdušujoče. Prav tako kot navijačem in medijem, ki imajo radi velikopotezne, megalomanske odločitve v zvezi s kadrovanjem in vsem ostalim. Toda potem se zgodi šport, tako kot se je nam in posledično pride do velike krize.” Letošnjo jesen smo tako lahko opazovali precej manj obiskane tribune Ljudskega vrta v primerjavi s prejšnjimi sezonami. Vendar kot kaže trenutno, se spet obeta vijolična pomlad. Ni razloga, da bi nas skrbelo za mrtvilo na tribunah v nadaljevanju prvenstva. Že v drugem spomladanskem krogu je na sporedu dvoboj Viole:Green Dragons v Ljudskem vrtu. V pogovoru z Violami se nismo mogli izogniti njihovemu razmišljanju o odnosu med Violami in Nogometno zvezo Slovenije. Medsebojne odnose bi lahko opisali tudi kot hladno vojno.
Po zeleni jeseni se kot kaže obeta vijolična pomlad ter boj za naslov prvaka in hkrati boj za izhodiščne položaje v evropskih tekmah. Je to tisto, kar bo prebudilo vašo zaspano tribuno na jesenskih prvoligaških tekmah?
Glede na zmanjšanje zaostanka za vodilnim se obeta zelo zanimiva pomlad, tako na igrišču kot na tribunah, verjetno bo prvi vrhunec spomladanskega dela že v drugem krogu, ko je na vrsti derbi proti Olimpiji v Ljudskem vrtu. Vsekakor pa smo prepričani, da se bodo tribune spomladi zbudile in pokazale tisto pravo moč, ki jo imajo.
Je med 3.000 in 5.000 gledalcev na tribunah Ljudskega vrta maksimum, ki ga lahko ponudi mariborska publika na prvenstvenih tekmah? Se nam samo zdi, ali pa je ob številnih uspehih mariborskih nogometašev v zadnjih letih povprečen pristaš Maribora postal razvajen, ki ga Zavrči in Rudarji več ne uspejo privabiti na tribune?
Tako kot ste že sami omenili, določen del publike je postal razvajen in je pričakoval tudi letos uvrstitev v evropska tekmovanja, kar pa se žal ni zgodilo, potem je prišlo tudi do upada ter slabših predstav v domačem prvenstvu in število obiskovalcev se je posledično zmanjšalo. Mislimo pa, da je kljub temu obisk v Ljudskem vrtu precej nad povprečjem, kot ga premorejo drugi klubi pri nas.
Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih. Koliko članov trenutno tvori jedro skupine?
Številka se precej spreminja, je pa bilo na domačih tekmah vedno vsaj okoli 150 do 200 članov, več seveda na samem derbiju, na proslavi 26. obletnice skupine proti Krškemu in na evropski tekmi proti Astani. Tudi vsa gostovanja smo oddelali kar solidno, številka se giblje nekje med 30 in 100 ljudmi na gostovanjih (izjema je derbi), 10 članov je odšlo tudi v Kazahstan, seveda pa bi si želeli čim več ljudi na gostovanjih in tudi na domačih tekmah. Jedro skupine tvori okoli 40 članov, tukaj so mišljeni ljudje, ki so aktivni na vseh gostovanjih in se angažirajo okoli tega, da skupina funkcionira.
Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami letošnje jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?
Občuti se pomanjkanje Evrope, predvsem pri obisku, kot ste sami omenili v enem izmed prejšnjih vprašanj. Ampak to velja predvsem za t. i. derbi navijače. Redni člani se po večini udeležujejo vseh tekem doma in v gosteh, vsekakor pa mislimo, da bi lahko bili v jesenskem delu prvenstva boljši, ampak glede na dano situacijo smo zadovoljni. Oba derbija smo izvedli na dokaj visokem nivoju tako glede števila kot vseh ostalih stvari na tribuni. Pozna pa se seveda navijaška neatraktivnost slovenske lige. Enostavno se ne čuti nobenega naboja med tistimi nekaj skupinami, ki obstajajo. V prvi vrsti je tisto, kar šteje, seveda ljubezen do svojega kluba, vendar da neko rivalstvo, sovraštvo na tribunah svoj čar celotni sceni. Mi kot skupina se ne moremo znebiti občutka, da je ostalim slovenskim skupinam uspeh, da se nam ne zamerijo, medtem ko bi moral biti uspeh določenim skupinam, da nam kdaj podarijo kakšno lekcijo.
Zdi se, da odnos na relaciji NZS-Viole verjetno nikoli ni bil tako slab. Kateri so razlogi zavračanja NZS? Lahko pričakujemo tudi prihodnje na reprezentančnih tekmah v Ljudskem vrtu bakle na igrišču?
Razhajanja med NZS in Violami segajo že daleč nazaj v zgodovino. Kljub nesporazumom, znanim zapletom pri svetovnem prvenstvu v Koreji, ignoranco prejšnega vodstva do Maribora, se je reprezentanco še enkrat več sprejelo v Ljudskem vrtu pri kvalifikacijah za prvenstvo v Južni Afriki. Kljub izredni kemiji, ki je nastala v trenutku, je NZS takoj, ko je to bilo mogoče, odvzela največje tekme Ljudskemu vrtu in jih dala nazaj v Ljubljano zaradi večje kapacitete in večjih možnosti pri prodaji VIP kart. Ponovno se je začelo zapletati pri iskanju skupnega dialoga z vodilnimi glede cene vstopnic za navijaški sektor za tekmo s Srbijo, kjer so naši predlogi za cenejše karte za navijaški sektor naleteli na gluha ušesa in razlago, da mi ne moremo zahtevati cenejših kart in naj gremo na tekmo pod temi pogoji. To je bil tudi povod za ponovni pričetek bojkota tekem reprezentance. Seveda ima pri vsem tem tudi velik vpliv nerazumljivo izživljanje pri kaznih za NK Maribor v slovenski ligi.
Kot že omenjeno – Viole Maribor tekme reprezentance bojkotiramo, zato tudi posledično kot skupina ne odgovarjamo za prekinitve tekme. To je stvar posameznikov. Prav tako nismo pristojni za to, da raziskujemo, kdo je tekmo prekinil. Za to so pristojni slovenski organi reda in miru. Med ostalimi slovenskimi ultras skupinami je moč opaziti negodovanje z NZS, predvsem zaradi nerazumljivih potez kadrovanja in vodenja ekipe (Katančevi neuspehi). Konec koncev pa je na vrsti NZS, da se odloči ali potrebujejo navijače ali klovne. Z dragimi vstopnicami na ostalih sektorjih in ikonografijo, ki jo ponujajo (razne Trigi kape, vuvuzele, ploščice za ploskanje in podobno) predstavljajo vse, kar vsak pravi ultras prezira in to je modernizacija nogometa v tej smeri, da stadione spremenijo v cirkuško gledališče, kjer ljudje po končani predstavi vstanejo in odidejo domov. Pravi navijač živi svoje navijaško življenje 24/7 in to vodilnim ljudem na nogometnih zvezah ni jasno oziroma ni v skladu z njihovo profitersko politiko.
Zanimivo je, da apelirajo na nas, da bi na tekmah v Mariboru reprezentanco podprli, kadar pa je tekma v Ljubljani pa močno upajo, da se teh tekem mi ne bi udeleževali, saj se bojijo izgredov na navijaški tribuni. Zaradi tega bi nas morali premeščati na druge sektorje, kar pa bi jim povzročilo veliko organizacijskih nevšečnosti in izpad dohodka. Ne vidimo pa razloga, da nas ne bi namestili v družinski sektor, saj pa smo mi Viole ena velika srečna družina. Nazadnje, ko smo želeli organizirano prisostvovati tekmi in podpirati reprezentanco v Ljubljani, za katero smo imeli karte za navijaški sektor, ne samo, da nam je vstop bil preprečen, še odstranjeni smo bili z brutalnim posredovanjem policije.
Kakšna je vaša ocena izgleda tribune na reprezentančnih tekmah, tako v Stožicah kot v Ljudskem vrtu? Obiskujete tudi gostovanja reprezentance?
Izgled tribune ni podoben ničemer. Kot skupina bojkotiramo vse tekme reprezentance, kar pa ne velja za vse posameznike. Večinoma ti posamezniki niso pripadniki širšega jedra skupine. Občasno se dogaja, da tudi kdo iz dolgčasa krene na gostovanje reprezentance zaradi neatraktivnosti slovenske lige, kjer gostovanja v razna Velenja, Domžale, Zavrč itd. ne ponujajo “turističnih ugodnosti” in vsega kar zraven spada.
Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
Kot vedno pripravljamo širok spekter navijaških artiklov, nekatere za širšo prodajo, nekatere artikle pa samo za izbrane in zaslužne ljudi. Bomo pa v prihodnje še pojačali aktivnosti na področju marketinga, saj smo enotnega mnenja, da je marketing ogledalo kreativnosti same skupine.
Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Tisti, ki nimajo idej, bi vam tukaj odgovorili, da naj le-to ostane skrivnost, mi pa lahko zatrdimo, da bomo delali predvsem na vcepljanju navijaške kulture v glavo mladim in zagnanim članom, kar se bo pokazalo na vseh segmentnih, ki jih navijaška skupina lahko pokaže.
Katera prijateljstva na ravni skupine vzdržujete trenutno v Sloveniji in v tujini?
Na področju Slovenije nimamo prijateljstev, res pa so pozitivni odnosi z Ribari. Še dalje obstaja tih dogovor, da se slovenske skupine pušča pri miru, saj nam je v interesu, da se scena dvigne, ne pa da se skupina rasformira po petih tekmah. Vendar opažamo, da to skupinam ne pripomore, saj so postali leni in posledično ne posvečajo truda, niti energije izgledu svojih tribun. V tujini imamo uradno prijateljstvo s švicarskim St. Gallnom. Nastajalo je dolgo, tako da lahko rečemo, da je zdaj res pravo, trdno in pristno. Izpred let pa obstajajo dobri odnosi z Widzewom iz Lodza. Nekaj naših ljudi, ki jih zanima casual scena, ima tudi kontakte v Birminghamu. Kot zadnje bi omenili tudi medsebojno izkazovanje spoštovanja z nekaterimi evropskimi skupinami, predvsem v trenutkih, ko je potrebna navijaška solidarnost. Tukaj bi izpostavil skupino Ultras Violetas Valladolid, ki nam je namenila parolo za naše zaprte. Seveda smo gesto vrnili s parolo, prav tako pa tudi gostili njihove ljudi na derbiju.
Katere podskupine so najbolj dejavne?
Znotraj same skupine obstajajo ekipe, družbe, podskupine, ki imajo svoja imena, nekatere tudi svojo zastavo, nalepke in podobno, vendar delujemo kot formalna celota, saj menimo, da lahko formiranje strogih podskupin pri manjših skupinah prej prinese razhajanje kot skupno delovanje. To pa ne velja za združevanje naših ljudi izven našega mesta v formalne podskupine. Tukaj si omembo zasluži ekipa iz Slovenskih Konjic, ki je prisotna vedno in povsod.