Dopolnjena še kategorija Predstavitve stadionov

V zimskem premoru slovenskih nogometnih klubov dopolnjujemo in polnimo načrtovano shemo strani fotoultras.si. Medtem ko smo že pred časom uvedli in pozneje preuredili kategorijo Stadioni, smo sedaj dopolnili še rubriko Predstavitve stadionov, kjer lahko bralec dobi hitre in najosnovnejše podatke in fotografije o največjih slovenskih stadionih.

Več: Predstavitve stadionov

Preglednica slovenskih stadionov

Objavljamo preglednico največjih slovenskih stadionov glede na trenutno stanje. V zadnjem dobrem mesecu dni smo dobili popolnoma nov stadion – Stožice v Ljubljani, temeljito so prenovili ajdovski stadion, malenkostno spremenjen je velenjski, prvič pa je širša javnost na internetu lahko videla načrte novega velenjskega stadiona. V Kopru še vedno poteka gradnja Bonifike in v kratkem lahko pričakujemo tudi njeno odprtje. Novosti je bil deležen tudi mariborski Ljudski vrt, kar smo predstavili v včerajšnjem članku.

Zap. št.	Stadion	Mesto	Sedeži	Skupna kapaciteta	Prejšnja kapaciteta
1.	Stožice	Ljubljana	16.038	16.038	–
2.	Arena Petrol	Celje	13.006	13.006	–
3.	Ljudski vrt	Maribor	12.881	12.881	12.514
4.	Fazanerija	Murska Sobota	3.782	5.500	–
5.	Športni park	Domžale	2.726	3.000	–
6.	Ob jezeru	Velenje	2.341	2.500	1.822
7.	Športni park	Nova Gorica	2.310	3.000	–
8.	Spodnja Šiška	Ljubljana	2.308	2.500	–
9.	Mestni stadion	Ptuj	2.207	3.000	–
10.	Športni center Kranj	Kranj	2.029	2.029	1.541
11.	Športni park	Lendava	2.011	2.500	–
12.	Nogometni štadion Ajdovščina	Ajdovščina	1.682	1.682	1.670
	Bonifika	Koper	–	–	2.683

Preberite tudi članke ocenjevanja stadionov:

• Športni park Lendava
• Bonifika Koper
• Mestni stadion Ptuj
• Spodnja Šiška Ljubljana
• Športni park Nova Gorica
• Fazanerija Murska Sobota
• Stadion Primorje
• Arena Petrol Celje
• Športni park Domžale
• Ob jezeru Velenje
• Ljudski vrt Maribor
• Mestni stadion Izola
• Športni park Beltinci

Prenovljen velenjski stadion Ob jezeru

GLAVNA TRIBUNA – ZAHODNA STRAN STADIONA

Največjih obnovitvenih del v prvi polovici tega leta je bila deležna ravno glavna tribuna. Spodnji del glavne tribune je bil že kritičen – betonska podlaga, na kateri so bili sedeži brez naslonjala, je bila že zelo neravna in tudi sicer neprijazna do gledalcev. Tako so odstranili celotno betonsko podlago po dolžini (spodnji del glavne tribune), sezidali novo ter namestili nove stole z naslonjali v temno zeleni barvi. Poleg tega so na južnem koncu glavne tribune ta novi del podaljšali še z novim manjšim sektorjem (vse do reflektorja) in tudi na ta način malenkostno povečali kapaciteto glavne tribune.

Prenovljeni spodnji del glavne tribune lahko odslej sprejme skupaj natančno 800 gledalcev. Če primerjamo s kapaciteto pred prenovo – takrat je bilo na tem istem spodnjem delu glavne tribune nameščenih 470 dotrajanih sedežev brez naslonjala. Danes je na tem spodnjem delu šest sektorjev – štirje s po 160 sedeži ter dva z 80. sedeži.

Manjše kozmetične spremembe je bil deležen tudi osrednji sektor na zgornjem delu glavne tribune – t. i. C sektor. Prvih (zgornjih) pet vrst tega sektorja je ostalo nedotaknjenih, medtem ko so v spodnjih šestih vrstah zamenjali sedeže, vendar so jih v primerjavi s prej oziroma s sedeži v zgornjih vrstah namestili nekoliko redkeje, saj jih je nameščenih le 22 v eni vrsti (prej 25).

Na zgornjem delu glavne tribune je po novem nameščenih 1.220 sedežev z naslonjalom. Če tem prištejemo še 800 sedežev v spodnjem delu, znaša kapaciteta glavne tribune 2.020 sedežev.

Obnova glavne tribune ni pomembna z vidika povečane kapacitete, saj je le za tekmo proti Crveni zvezdi vladalo izredno zanimanje in so morali za južnim golom namestiti še montažne tribune. Čeprav sodi velenjski stadion med bolj obiskane stadione v prvi ligi, je običajno le polovično popolnjen. Bolj pomembna je obnova z vseh drugih vidikov – udobje gledalcev, izgled stadiona, kriteriji za evropske tekme itd.

VZHODNA STRAN STADIONA (NASPROTI GLAVNE TRIBUNE)

JUŽNA STRAN STADIONA

Še pred pričetkom spomladanskega dela prvenstva v prejšnji sezoni so v Velenju poskrbeli za novo pridobitev – navijaško stojišče na južnem delu stadiona, kjer do takrat ni bilo nobene infrastrukture namenjene gledalcem (zgolj običajno stojišče).

Na tem delu stadiona so se nastanili domači mlajši navijači – ultras frakcija Velenjskih knapov.

Po končani prenovi glavne tribune so na tem delu navijaškega stojišča namestili sedeže brez naslonjala, ki so bili prej nameščeni na glavni tribuni. Skupaj 216 sedežev.

Skupna kapaciteta velenjskega stadiona znaša 2.020 sedežev z naslonjali na glavni tribuni, 216 sedežev brez naslonjala na južnem navijaškem sektorju ter 105 sedežev brez naslonjala na navijaškem sektorju ob glavni tribuni. Skupaj torej 2.341 sedežev (od tega 321 sedežev brez naslonjala).

Velenjski stadion ima zaradi svoje prostornosti še veliko kapaciteto, vendar bomo kljub novemu manjšemu sektorju na glavni tribuni skupno kapaciteto stadiona še vedno zaokroževali na 2.500 gledalcev. Čeprav bi lahko hipotetično na ta stadion spravili tudi vse prebivalce Velenja.

Preberite tudi:

• Stadioni: Ob jezeru velenje (29. 12. 2009) – ocenjevanje stadionov
• Prenova tribune v Velenju (21. 6. 2010)

Stadion

Športno prizorišče s prostori za gledalce, na katerem se prirejajo športna tekmovanja in manifestacije. Na nogometnem igrišču je lahko naravna ali umetna trava, običajno pa so okrog igrišča steze in druga oprema za atletiko. Prve stadione so zgradili v antični Grčiji. Okrog igrišča so gradili tribune različnih oblik. Najbolj znani antični stadioni so bili v Olimpiji, Delfih, Miletu in v Atenah. Antični stadion v Atenah so zgradili leta 330 pred našim štetjem, obnovili pa leta 1896 ob prvih Olimpijskih igrah moderne dobe. Moderni športni stadioni so grajeni po vzoru na antične stadione in rimske amfiteatre. Glede na namen so različnih oblik, nogometni stadioni pa so običajno v obliki elipse ali podkve. Običajno jih zgradijo za velika športna tekmovanja (olimpijske igre, svetovna prvenstva, evropska prvenstva ipd.). Stadione projektirajo in gradijo po zelo ostrih kriterijih, ki jih za nogomet določata FIFA in UEFA, za olimpijske igre pa Mednarodni olimpijski komite. V sklopu stadiona se razen igrišča in tribun na osrednji tribuni nahaja še častna loža, pod tribunami pa so praviloma še prostori uprave stadiona, slačilnice, dvorane za trening, skupni prostori, ostali prostori za varnostno in zdravstveno osebje, pogosto pa tudi manjši hoteli, gostinski, poslovni objekti, prostori s trgovsko vsebino in drugo. Na stadionu so tudi semafor in reflektorji. Ob stadionu se običajno nahajajo še pomožna igrišča in druge vsebine zanimive za športnike in obiskovalce. Najbolj znani olimpijski stadioni so v Atenah, Londonu, Stockholmu, Parizu, Berlinu, Amsterdamu, Los Angelesu, Helsinkih, Melbourneu, Rimu, Tokiju, Seulu, Sydneyu, Ciudad de Mexicu, Munchnu, Montrealu, Moskvi itn. Najbolj znani stadioni so: Maracana (Rio de Janeiro), G. Meazza (Milano), Santiago Bernabeu (Madrid), Hampden Park  (Glasgow) itn.

Vir: povzeto po Nogometnem leksikonu, Zagreb (2004)

Največja slovenska nogometna stadiona sta Arena Petrol v Celju (13.006 – povezava) in Ljudski vrt v Mariboru (12.514 – povezava). Kot največja stadiona v Sloveniji navaja spletna stran World Stadiums stadion v Planici in stadion v Krškem (povezava). Stadion namenjen smučarskim poletom bi naj imel kapaciteto 37.000 gledalcev (trenutno ga prenavljajo), stadion v Krškem pa 16.000 gledalcev. Slednji poleg nogometa gosti tudi dirke v speedwayu.

Trije največji stadioni na svetu so v ameriškem Indianapolisu (speedway), ki lahko sprejme 250.000 gledalcev, v Tokiju (konjske dirke), ki lahko sprejme 223.000 gledalcev in stadion v Shanghaiju (moto šport), ki lahko sprejme 200.000 gledalcev (povezava). Trije največji nogometni stadioni so v indijski Calcutti (120.000 gledalcev), mehiškem Ciudad de Mexicu (105.064) in v iranskem Teheranu (100.000). Nekoč največji stadion Maracana (danes se imenuje Mario Filho) v Riu de Janeiru lahko danes sprejme 87.101 gledalcev, njegova prvotna kapaciteta je bila 199.850 gledalcev. Največji obisk pa 183.341 gledalcev leta 1969 na tekmi med Brazilijio in Paragvajem (vir: Nogometni leksikon).

Stadion Primorje

NK Primorje iz Ajdovščine se je v vseh letih slovenske lige izkazalo kot stabilen prvoligaš, ki je na svojih tekmah gostilo številne gostujoče navijaške skupine. To je tudi edini razlog, da smo stadion Primorja uvrstili med izbrane stadione, ki jih predstavljamo na fotoultras.si. Izgled stadiona v Ajdovščini namreč ne opravičuje mesto med ostalimi slovenskimi stadioni, čeprav je res, da se Slovenija (z dvema izjemama) ne more ravno pohvaliti na tem področju.

Mesto Ajdovščina nima niti 6.500 prebivalcev, s številnimi okoliškimi vasmi pa nabere že skoraj zavidljivih 20.000 prebivalcev, kar pa je kljub vsemu dosti premalo za potencialno velik bazen navijačev. In res se na stadionu Primorja zbira zanemarljivo majhno število navijačev. Kljub temu pa je razveseljiva novica vsaj ta, da se je v teh dneh pričela prenova stadiona.

ZGODOVINA

Stadion Primorja je bil zgrajen leta 1929, ko so hoteli Italijani pridobiti na svojo stran čim več mladih, med katerimi bi lahko širili duh fašizma. Iz tistega časa je tudi pokrita tribuna. Ker je bilo igrišče ob Goriški cesti po vojni zapuščeno in neprimerno, se je aktivnost odvijala na Policah. Leta 1948 se je začela obnova današnjega igrišča, ekipa pa je medtem trenirala na travnati površini na letališču. Veliko je prispeval SGP Primorje in takratni predsednik Friderik Pavlič.

Stadion je pozicioniran na obrobje mesta v smeri proti Novi Gorici, vpet pa med letališče in pokopališče. In prav ta dva kraja sta v zgodovini dajala stadionu poimenovanja. Ob zmagah je bil stadion poimenovan kot »STADION OB LETALIŠČU«, ob porazih pa »STADION OB POKOPALIŠČU«. Domači nogometni navdušenci pa velikokrat vzpodbujajo domače nogometaše s tem, da jih usmerjajo in sicer proti »BATIČU« ali »LOKAVCU«.

Opomba: ZGODOVINA je povzeta po spletni strani NK Primorje.

OPIS STADIONA

Stadion Primorja, kot smo ga poznali do sedaj, je bil verjetno najbolj obupen stadion v višjih ligah v Sloveniji. Glavna tribuna – relikt iz preteklosti – že leta ni primerna za spremljanje nogometa v prvi ligi (Primorje tekmuje letošnjo sezono v II. ligi) . V levo stran od glavne tribune (proti severu) se je drži novozgrajena nepokrita tribuna, sektor sedišč, na katerega so nameščeni zeleni plastični sedeži z naslonjalom.

Desno od glavne tribune (proti jugu – v smeri proti Goriški cesti) je manjši sektor, nekaj betonskih plošč – sektor stojišč.

Še naprej v smeri proti severu najdemo sektor stojišč, skorajda identičen tistemu z desne strani glavne tribune. Takoj za njo pa se že prične sektor za severnim golom.

Začetek tega sektorja je v bistvu sektor za gostujoče navijaške skupine, kletka, ki je z ograjami tudi fizično ločena od preostalega sektorja za golom. Sektor za golom sestavljajo tri betonske stopnice, na višji dve so nameščeni plastični sedeži, od katerih jih je verjetno samo še slaba polovica primerna za spremljanje tekem. Na tem mestu so nekoč navijali ultrasi Primorja – Red devilsi.

Na vzhodni strani (nasproti glavne tribune) je sektor sedišč – podaljšan po celotni dolžini igrišča. Na tej strani so tudi klopi za rezervne igralce.

Za golom na južni strani ni nobene infrastrukture namenjene gledalcem. Na tej strani je semafor.

PROJEKT

Primorje je zadnjo tekmo v jesenskem delu prvenstva proti Šentjurju odigralo tudi zadnjo tekmo na obstoječem stadionu. Gradbena dela na stadionu so se namreč že začela. Najprej bo zgrajena vzhodna tribuna, nato bo “odrezan” južni del za golom, kjer bo parkirišče, spomladi bo podoba stadiona zaokrožena z izgradnjo zahodne tribune, prenovo zelenice in s postavitvijo reflektorjev. V spomladanskem delu prvenstva bo Primorje svoje domače tekme odigralo na katerem od sosednjih, bližnjih stadionov, ki izpolnjujejo pogoje za igranje v drugi ligi.

Opomba: PROJEKT povzet po Ekipi, 7. 11. 2009.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Stadion Primorja ima uradno kapaciteto 3.000 gledalcev. Kapaciteta sedišč je naslednja … Glavna tribuna lahko sprejme 125 gledalcev, njen prizidek (tribuna z zelenimi sedeži) 413 gledalcev in vzhodna tribuna 800 gledalcev. Na severni tribuni smo našteli približno 330 sedežev, od tega jih je polovica neuporabnih in nevarnih za sedenje. Skupno kapaciteto sedežev smo zaokrožili na 1.670 sedežev. Na stadionu je še kar nekaj prostora, ki bi ga lahko izkoristili za stojišča (poleg že omenjenih sektorjev stojišč), čeprav za to verjetno še lep čas ne bo nobene potrebe.

Revija SNL 2008/09 navaja kot rekordni obisk stadiona številko 3.200.

Aprila 1996. leta je bilo na gostovanju v Ajdovščini skoraj 200 Goriških vrtnic, vsega skupaj pa bi naj bilo takrat v Ajdovščini menda celo 2000 pristašev Gorice. Nekdanja domača skupina Red devils je spadala med manjše skupine, njihova največja številka nam ni znana. V intervjuju z njimi (revija Ultra, št. 3, februar 1996) smo lahko prebrali, da je štela skupina sredi leta 1995 približno 70 rednih navijačev.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 4 – za kurac

Primorje organiziranih navijačev že lep čas nima. Ko so Red devilsi še navijali, so bili locirani za golom. Ta sektor je danes zapuščen in zanemarjen. Sektor ni na tribuni, temveč na dveh betonskih stopnicah in kljub temu, da stadion nima atletske steze, je dosti preveč oddaljen od igrišča. Je brez strehe, na sektorju so še vedno nameščeni sedeži, od katerih jih je polovica celo nevarnih za morebitne gledalce na tem delu stadiona. Sektor niti nima oblike, ki bi bila primerna za organizirano navijaško skupino.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 3 – obupno

Sektor za gostujoče navijače je vrinjen na začetek sektorja za (nekoč aktivne) domače navijače. Pravzaprav je na istih betonskih stopnicah kot preostali sektor za severnim golom, le da je od njega fizično ločen z ograjo. Gre za pravo navijaško kletko s tremi betonskimi stopnicami. Za ta sektor je težko najti kakšno dobro besedo.

Izgled stadiona: ocena 3 – obupno

Kar je pozitivnega na stadionu, so tribune na vzhodni strani stadiona in prizidek glavne tribune. Ostalo so stare, strošene tribune, nekatere celo žaljive za obiskovalce stadiona, še posebej, če so prisiljeni spremljati nogomet iz tistih tribun. Res je bil skrajni čas, da stadion v Ajdovščini pokaže drug, nov obraz.

Skupna ocena: ocena 3 – obupno

Obstoječi stadion Primorja je izjema v slovenskem prostoru – v negativnem smislu. Posamezni vaški klubi v četrtih ligah imajo lepe in funkcionalne stadione v primerjavi z ajdovskim. Veseli nas dejstvo, da so se gradbena dela na stadionu že pričela in da bomo po dokončani prenovi ajdovskemu stadionu lahko pripeli neprimerno boljšo oceno. Resda ne bodo tribune na vseh štirih straneh, resda ne bo stadion po obiskanosti pokal po šivih, a ljubitelji nogometa v Ajdovščini in gostujoči navijači si zaslužijo spremljati nogomet na človeka dostojnem stadionu.

Fazanerija Murska Sobota

Ime Fazanerija ima v Soboti zelo določen pomen, ki ni samo seštevek tamkajšnjih vsebin. Gre za lepo gozdno površino na severozahodnem robu Sobote, kjer sta že pred drugo svetovno vojno našli prostor nogometno igrišče in kopališče. Fazanerija je danes parkovni gozd, v času Szaparyjevega fevdalnega gospodarstva pa je služila kot živalski vrt. Sobočani so kmalu po tistem, ko je dal grof Szapary odstraniti ograjo okrog svojega lovišča, Fazanerijo vzeli za svojo. V sklopu Fazanerije je nogometni stadion še danes in ravno po njem je Fazanerija v slovenskem merilu najbolj znana.

Murska Sobota je tudi za slovenske razmere majhno mesto s približno 12.500 prebivalci in nekaj večjo regijo, ki predstavlja – kakor koli obračamo številke – relativno majhen bazen potencialnih navijačev Mure, saj moramo odšteti pretežni del desnega brega Mure (štajerski del Pomurja in Prlekija) ter Beltince in Lendavo z njuno okolico, ki seveda ne dihajo za črno-belo barvo.

ZGODOVINA

Izgradnja igrišča na tem mestu sega v trideseta leta prejšnjega stoletja, čeprav so nogomet v Murski Soboti igrali tudi že dolgo pred ustanovitvijo kluba leta 1924. Arhitekt Franc Novak si je podobo mesta, rekreacijski del na zahodni strani in industrijski na nasprotni strani, verjetno zamislil še kot študent na Dunaju. Zato leta 1934, ko so mu kot pogodbenemu arhitektu občine naročili, naj izdela še načrte za kopališče in stadion, ni potreboval veliko časa. Atletska proga, ki bo obkrožala nogometno igrišče in atletske naprave, bo dolga 380 metrov in pokrita z lešem. Stadion bo varovala visoka lesena ograja, vhod bosta krasila dva stolpa, v katerih bo blagajna. Slovesna otvoritev stadiona z delno pokrito tribuno je bila v nedeljo, 28. junija 1936. Nosil je naziv Stadion Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja in je bil med najlepšimi v državi. Pri gradnji stadiona so se s prostovoljnim delom še posebej izkazali nogometaši, ki so ravno tako delovali kot sekcija v SK Mura. Z zbiranjem prostovoljnih prispevkov, s tombolo in tedenskimi čajankami so zbrali precej sredstev. (Povzeto po časopisu Vestnik, 21. septembra 2006.)

Leta 1983 je bila zgrajena nova tribuna (danes imenovana “glavna” tribuna) ob zahodnem robu igrišča. Svojo prvotno podobo je sicer stadion obdržal bolj ali manj vse do leta 1991, ko ga je začel nogometni klub Mura temeljito obnavljati in posodabljati. Leta 1994 so izgradili severno in južno tribuno (najprej brez povezave med glavno in južno tribuno). Leta 2001 je bila izvedena nadstrešitev tribun.

Nogometni klub Mura je spomladi leta 1992 prenovil tudi bivše klubske prostore na vzhodni strani igrišča, ki bodo kmalu stari 70 let. Opravljena so bila obsežna gradbena in inštalacijska dela. V objektu so prenovili pisarniške prostore, v katerih so bili v 90. letih klubski prostori, ter gostinski lokal, ki je verjetno edini tovrstni v Sloveniji. Pravi navijaški, odet in opremljen z najrazličnejšimi navijaškimi artikli, originalnimi dresi Mure, s številnimi navijaškimi fotografijami, seveda vse v Murinih črnobelih barvah.

OPIS STADIONA

Danes je Fazanerija na pol (ne)dokončan projekt, ki so ga vedno tudi zidali le toliko, kolikor je bilo denarja ter brez dolgoročne vizije in skrbi za enotno obliko. Zato lahko na Fazaneriji vidimo neenotne tribune, ki so k sreči vsaj enotno nadstrešene. Na stadionu ni sodobnemu stadionu primernega sektorja za gostujoče navijače.

Stadion obkrožajo najobsežnejša izmed vseh – južna tribuna (za njo je glavni vhod na stadion), na zahodni strani glavna tribuna (ki je povezana z južno), ob potoku Ledava severna tribuna ter ob mestnem kopališču vzhodna tribuna – stojišče ter stara zgradba, v kateri je gostinski lokal. Za glavno tribuno so novi klubski prostori, pod njo pa garderobe, prostori za sodnike in ostalo osebje tekme.

KAPACITETA IN OBISKANOST
Osrednja – glavna tribuna ima kapaciteto 593 sedežev, od tega novinarski del 24 ter VIP loža 165. Južna tribuna je sestavljena iz pet sektorjev, njena skupna kapaciteta je 2.442 sedežev. Severna tribuna, na kateri je napis “MURA 05”, je sestavljena iz treh sektorjev. Na njej je skupno 747 sedišč in 125 stojišč (stojišča so podobno kot na izolskem stadionu zarisana) za domače navijače v ločenem delu tribune, ki pa lahko na derbijih predvsem na račun širokih stojišč tudi podvoji kapaciteto. Na vzhodni strani so betonska stojišča za dobrih 1.000 gledalcev (zaradi širokih stopnic bi bilo tudi tu možno podvojiti kapaciteto), vključno s kletko za gostujoče navijače. Skupna kapaciteta sedišč (plastični sedeži z naslonjali) je tako 3.782 sedežev. V kletko za gostujoče navijače se lahko narine tudi 200 ali več navijačev, čeprav je potrebno priznati, da so tako številna gostovanja v Murski Soboti prava redkost.

V času pisanja tega članka je Mura 05 odigrala štiri domače tekme, na katerih se je zbralo skupaj 6.150 gledalcev, kar je skoraj 1.600 na tekmo. Uradni podatki NZS kažejo seveda drugačno sliko. Navajajo kar 10.000 gledalcev oziroma 2.000 na tekmo. Športnih časopisov ne bomo omenjali, ker so s svojo neobjektivnostjo izven konkurence. Približno 1.600 gledalcev na tekmo v II. ligi je izjemen uspeh. Samo Maribor v I. ligi je uspel zbrati več gledalcev na svojih domačih tekmah. Glede na ponovno zelo težko situacijo, v kateri se je znašel klub, utegnejo postati te številke za dlje časa nedosegljive. Če osvežimo podatke z naslednjih domačih tekem, dobimo nekoliko manj optimistične podatke. Na še dveh domačih prvenstvenih tekmah (kar tri zaporedne tekme je Mura 05 odigrala v gosteh) se je zbralo skupaj 1.600 gledalcev, kar v dosedanjem delu prvenstva da 7.750 gledalcev oziroma približno 1.292 na tekmo. To so številke, ki močno prakašajo vseh preostalih devet prvoligašev (razen Maribora, seveda).

Največji obisk Fazanerije je verjetno neznana številka. Po novinarskih ocenah ta znaša celo 6.000 in 7.000, bolj verjetno pa je, da je realna številka okrog 5.000. V preteklih časih so bili najbolj obiskani derbiji proti Beltincem, Olimpiji in Mariboru ter evropske tekme. V novejši zgodovini pa sta to nedvomno tekma med Slovenijo in Madžarsko ter prijateljska med Muro in Crveno zvezdo, tudi proti Hajduku, še v časih Georga Subana.

Gringosi še vedno držijo rekord iz leta 1995, ko se je na finalni pokalni tekmi med Muro in Publikumom zbralo med 350 in 400 Gringosov. Tej številki so se približali marca letos na tekmi proti Olimpiji (skoraj 250 Gringosov) ter na tekmi proti Primorju, ko se je zbralo približno 200 Gringosov. V zlatih letih navijanja na Fazaneriji se je na vzhodnem stojišču (1993-1996) na ligaških derbijih pogosto zbiralo med 150 in 250 Gringosov. Številka največjega obiska bi bila z lahkoto presežena, če se Gringosi ne bi vedno zapirali v kletko na severni tribuni. Če bi že takrat poskušali severno tribuno v celoti spremeniti v navijaško tribuno, bi jim to v veliki meri na derbijih uspelo. Pri tem ne pozabimo, da ima severna tribuna preko 700 sedišč. Za tako majhno mesto in regijo bi bil to fenomenalen dosežek.

PROJEKT FAZANERIJA
Preden preidemo na ocenjevanje, osvežimo spomin s projektom Fazanerija.

Prenovljeni stadion bi bil del celostnega projekta rekreacijskega centra Fazanerija, ki je bil zastavljen zelo ambiciozno. O tem pričata tudi predvidena drsalna dvorana in hotel, dimenzioniran na približno 200 postelj, ki sta bila zamišljena v neposredni soseščini nogometnega stadiona. Izgradnje stadiona bi se naj lotili jeseni 2008 oziroma najpozneje spomladi leta 2009. Zdaj je jasno, da o čem podobnem še lep čas ne bomo niti razmišljali. Gradbena faza stadiona bi naj sicer potekala predvidoma tri mesece.

Ob dograditvi stadiona bi naj nekoliko pomaknili igralno površino, ki bi naj bila ogrevana z geotermalno energijo, proti glavni tribuni, še vedno pa bi bil stadion brez atletske steze. Tudi če bi jo želeli, to ne bi bilo izvedljivo, saj za goloma za atletsko stezo ni prostora. Po načrtu tribune naj ne bi bile sklenjene na SV in JV, kjer bi postavili par reflektorjev, ki bi naj po trditvah strokovnjakov zadosti osvetljevala igrišče. V vsakem primeru pa tribune ne bodo oblikovale kroga, saj bi za slednje morali rušiti del severne in del južne tribune, kar pa po besedah snovalcev projekta niso želeli.

Kapaciteta dograjenega stadiona bi naj bila najmanj okrog 6.500 sedežev, možno pa je bilo celo, da bi se končna kapaciteta Fazanerije približala številki 8.000. Po načrtu bi naj imela nova vzhodna tribuna med 1.000 in 2.000 sedežev, severna tribuna okrog 1.000, povezava med severno in glavno tribuno med 1.300 in 2.000 ter južna 2.600 sedežev. Vsi sedeži na vseh tribunah bi naj bili v črni in beli barvi.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 8 – dobro, a lahko bi bilo boljše

Sektor za domače navijače je danes lociran na skrajnem zahodnem delu severne tribune, ki je na Fazaneriji znana kot tribuna z temperamentno in najbolj zvesto publiko. Na njej se zbirajo različni sloji gledalcev, dosti je nekdanjih Gringosov, ki so po “navijaški upokojitvi” izbirali med severno tribuno in vzhodnim stojiščem. Že od marca 2009 Gringosi ne navijajo v navijaški kletki, saj so se preselili na osrednji del severne tribune, na predel, kjer je s črnimi stoli izpisano ime MURA. Zaradi nove lokacije imajo večkrat težave z varnostno službo in policijo. Navijaška kletka na severni tribuni je pred leti služila tudi kot sektor za gostujoče navijače.

Plusi navijaškega sektorja: sektor je na tribuni, kar omogoča udobno navijanje oziroma spremljanje nogometa na igrišču, je za golom (resda ni neposredno za golom, ampak na zahodnem robu tribune), tribuna je pokrita s streho, sektor je brez sedežev, torej gre za pravi navijaški sektor. Pomanjkljivosti: pretirane ograje pričajo, da gre za navijaško kletko. Ob izgradnji Fazanerije je pogosto šlo bolj za improviziranje kot za profesionalni pristop k načrtovanju stadiona in izgradnje (stadion je bil dograjevan v več fazah), posledica tega je vidna vsakomur, ki obišče Fazanerijo. Na žalost je navijaški sektor vseeno preveč pomaknjen iz središča tribune.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Sektor za gostujoče navijače je že bil na skoraj vseh mogočih lokacijah Fazanerije. Tudi na severni tribuni (tako na njenem zahodnem kot vzhodnem robu) in na vzhodnem stojišču (ob gostinskem lokalu in tam, kjer se nahaja danes).

Pomanjkljivosti sektorja so številne: betonske stopnice so že vidno obrabljene, prave tribune ni, ni strehe, gre za navijaško kletko, ni za golom, pred kletko je prehod za domače gledalce in navsezadnje glede na videno, zna biti sektor dokaj nevaren za vinjene ali kako drugače “obdelane” navijače, ki se pogosto usedejo  zadaj na vrh obrabljene ograje. Na sektorju vsaj ni sedežev, torej gre za navijaško stojišče in čeprav je betonska podlaga že dokaj načeta, omogoča vsaj relativno dobro spremljanje igre.

Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno
Za Fazanerijo bi lahko rekli, da je stadion nasprotij. Na eni strani nogometni stadion z dušo in temperamentnimi gledalci, tribune za goloma, kar ima redko kateri slovenski stadion, po drugi strani nepovezane tribune (razen povezanih juga ter glavne tribune) in praznine med tribunami ter zelo različnimi barvami in povsem neprimernemi sedeži na največjem sektorju – jugu. Medtem ko večina tribun še vedno izgleda solidno, skorajda kot novo, pa je npr. vzhodna tribuna potrebna prenove.

Zaenkrat so načrti o prenovi Fazanerije splavali po Ledavi. Za trenutno situacijo in potrebe je Fazanerija več kot dovolj dobra in velika (za novo lokacijo gostujočih navijačev pa bi ob prvi prenovi stadiona nujno morali poskrbeti, če ne zaradi česa drugega vsaj iz varnostnih razlogov).

Skupna ocena: 7 – povprečno

Fazanerija si je samo zaradi zaokroževanja ocen prislužila sedmico – zelo slabo sedmico. Verjetno je marsikdo pričakoval boljšo, manj obremenjujočo oceno za simpatični nogometni stadion, ki žal že nekaj let životari v tretji oziroma drugi ligi. Če bi ocenjevali vzdušje in obiskanost, bi se stadion uvrstil na zanesljivo drugo mesto, ne glede na životarjenje v II. ligi, po zvestobi gledalcev verjetno na prvo, vendar je resničnost – stanje in izgled Fazanerije – le na prvi pogled optimistična.

Če ne bi v naravno pot razvoja stadiona ob nepravem trenutku posegla država z novim zakonom o javnozasebnem partnerstvu in če ne bi prišlo do komunikacijskih ovir med najpomembnejšima človekoma, od katerih je odvisna usoda stadiona in kluba, bi danes lahko spremljali Muro v I. ligi na enem najsodobnejših in najlepših stadionov v državi. Do takrat pa bomo še vedno ob redkih prenosih v živo prisiljeni gledati strošeno 70-letno zgradbo namesto novih tribun, praznine med tribunami in na pol prazne tribune, ki so posledice dejstva, da tukajšnji ljubitelji nogometa v projekt Mura 05 ne verjamejo več. In ravno slednje je za Pomurce najbolj pomembno.  Ni namreč toliko važno, ali njihov klub igra v I., II. ali še kakšni nižji ligi. Da napolnijo stadion, je pomembno, da verjamejo v projekt.