Zanimivosti: Ambush

Naš klub, tako kot večina ostalih, predvidevam, ima klub, ki ga sovraži najbolj. To niso naši lokalni rivali, ampak Chelsea. Ekipa, katero vsak, ki podpira naš klub, močno sovraži, saj so nas vedno obrnili doma in v gosteh in vedno povzročali nerede v mestu, ko so igrali proti nam. Ne vem, kdaj se je vse skupaj začelo, je pa bila pomembna tekma tistega časa, ko sem ravno začel hoditi na stadion. To je zdaj že nekaj let nazaj, ampak vsi se strinjajo, da je to skupina prvovrstnih južnih barab.

Nekaj sezon nazaj je naše moštvo imelo dokaj spodobno podporo na večini tekem. Tekma s temi izmečki se je približevala in tokrat smo imeli priložnost, da jim vsaj enkrat vrnemo. Ampak vse bo moralo biti načrtovano z vojaško preciznostjo. Nekateri, ki smo pili v pubu ob stadionu, smo se začeli pogovarjati, kako bi jih lahko napadli. Razširile so se govorice, da zbiramo ekipo. Kmalu smo dosegli številko 50 ljudi, ki so bili za stvar. To nakazuje, kako neorganizirani smo bili. Ker če je lahko 50 ljudi izvedelo za naše načrte, potem je lahko izvedela tudi policija. Kljub vsemu verjetno niso izvedeli ničesar. Pogovarjali smo se o različnih načinih, kako bi jih presenetili. Očitno je, da jih nismo mogli napasti mož na moža, saj so bili zelo izkušena ekipa. Morali bi jih napasti iz zasede tako ali drugače in to je postal naš načrt.

Na dan tekme smo se dobili nekoliko prej in vse pripravili. Načrt je bil, da jih začnemo provocirati od trenutka, ko bodo zapustili avtocesto in vse dokler ne pridejo do policije, ki pričaka avtobuse z navijači vedno na isti lokaciji. Ko so prvi avtobusi zavili na izvoz, je eden naših zapeljal skozi križišče in prvi avtobus prisilil, da se ustavi in ga spusti naprej. Takoj ko so se ustavili, je eden naših stekel ven iz avta in vrgel polno pločevinko barve na vetrobransko steklo, medtem ko je eden drug odprl vrata in v avtobus vrgel dimno bombo, ker je v trenutku zjebalo cel avtobus in povzročilo prometni zamašek. Fantje so potem hitro izginili in se vrnili v mesto ter se združili s preostalimi.

Prvi del načrta je bil izpolnjen. Zaustavili smo avtobuse in zdaj je bil čas za preostanek načrta. Vedeli smo, da so gostujoči navijači vedno pili v istem pubu na obrobju mesta in to je bila naša naslednja tarča. Ko smo prispeli, sta dva ali trije naši že bili tam in opazovali pub, zato so nam lahko povedali, koliko jih je v pubu in kar je še bolj pomembno, lahko so pokazali njihove avtomobile. Ker njihovi avtomobili so bili tisto, kar smo želeli. Seveda se razume, da je bil naš plan, da jim prerežemo gume, da bi povzročili čim več izzivanja. Mogoče se zdi otročje, ampak to je bilo vse kar smo lahko storili. Ko smo se začeli premikati na parkirišče, nas je nekdo opazil, in začeli so curljati iz vseh strani. Bilo jih je približno 30, tako kot nas. Naš plan se je izjalovil in soočili smo se z možnostjo pretepa. Ponavadi bi se takoj pognali v napad, a še posebej ta klub je bil poznan po posebno zlobnih fantih, zato so nekateri naši zmetali steklenice in zbežali in nas pustili 20, da se soočimo z njimi. Dobili smo nekaj udarcev, nato smo se kar se je dalo hitro umaknili od tam.

Po tem dogodku in po našem junaškem napadu na avtocesti smo hitro pritegnili pozornost policije. Ker se je bližal začetek tekme, smo se napotili k stadionu. Tam smo izvedeli, da so prestavili začetek tekme, zaradi prometnega zamaška, za katerega smo vedeli, da je rezultat našega dela. Med tekmo se je zgodilo nekaj manjših incidentov z nekaterimi njihovimi posamezniki, ki so prišli na naš del tribune, ampak tokrat je naš del tribune prevladal. Tisto po tekmi pa je bilo nekaj drugega. Bilo je očitno, da so nemiri, ki smo jih povzročili, razpizdili veliko ljudi, k temu pa so pripomogle tudi nekatere pesmi, ki smo jih peli med tekmo. Zdelo se je, kot da želi čisto vsak njihov navijač obračunati z nami. Atmosfera je bila naelektrena, ko smo po tekmi hodili vstran od stadiona.

Namesto da bi se razkropili, preden bi nas dobila v roke policija, ali še huje – njihovi navijači, smo naredili neumnost in se začeli zbirati na mestu, ki je približno 400 m od stadiona, blizu mestne vpadnice. Z veseljem smo mahali prometu, ki je tekel mimo nas in kričali kletvice tem izmečkom. Vedeli smo, da nam nič ne morejo, saj se niso mogli ustaviti. Nenadoma je za nami izbruhnil hrup. Obrnili smo se in videli, kako nam 30 njihovih prihaja nasproti. Ujeli so nas v past med njimi in cesto na kateri je mimo drvel promet z veliko hitrostjo. Najebali smo.  Edina stvar, ki smo jo lahko storili, je bila ta da zbežimo. Ali nasproti njim ali skozi drveči promet. Izmed obeh možnosti smo izbrali njih, saj so se zdeli manjše zlo. Obrnili smo se in jim stekli naproti v upanju, da bodo razmaknili svoje vrste, a jih niso. Edino kar smo s tem dosegli, je bilo to, da smo prišli hitreje do njih, kar jim je dalo več časa, da nas prefukajo in natančno to so tudi storili.

Nobeden od naših ni zapustil tistega kraja nepoškodovan tako ali drugače. Kar se mene tiče je minil cel teden, preden je oteklina splahnela in sem lahko spet normalno hodil, ne da bi šepal. Edina stvar, ki smo jo uspeli doseči tistega dne je bila ta, da smo vznemirili policijo, lokalne medije in naš klub z našimi podvigi. Dosegli smo tudi to, da se bo vedno dogajalo, ko bodo nasprotniki spet ti prasci. Ampak se je vsaj nekaj dogajalo. Domnevam.

Vir: Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996

Zanimivosti: Reading

Sem lastnik puba 10 metrov vstran od domačega vhoda našega kluba. To pomeni, da je bil moj pub kraj, kjer se je zbirala domača firma pred tekmami. Sam niti ne maram nogometa, ampak to nima veze. Ne bom vam povedal kdo sem, ali od kod prihajam. Preveč rad imam svoj pub in svojo licenco. No, zdaj ko smo to obdelali, bi vam rad povedal nekaj, kar se je zgodilo pred kratkim.

Bila je normalna sobotna tekma proti Readingu. Z vsem spoštovanjem do njih, jaz jih nisem ravno smatral za grožnjo, čeprav je njihovemu moštvu šlo kar dobro v ligaškem tekmovanju. Pred tekmo je bil pub poln standardnih fantov, nekaj ljudi pa je bilo na vhodu, ki so skrbeli, da ni vstopil nihče, ki ne bi smel. Vse je bilo kot običajno, z ogrevanjem pred tekmo, prepevanjem in takimi stvarmi. Okrog 14.50 so se vsi odpravili na tekmo in mi omogočili nekaj ur miru pred standardno in moram reči tudi profitabilno, sobotno nočjo po tekmi.

Med tekmo sem dobil običajni obisk s strani lokalne policije, ki me je zasliševala v zvezi z vsako težavo, ki so jo imeli, ali ki so jo še pričakovali. Ob tej priložnosti so mi povedali, da se je začelo dogajati v centru. Readingovi so se razdelili v majhne skupinice in povzročali težave. Do zdaj niso še nikogar aretirali. Opozorili so me, da bi po tekmi znalo biti napeto, čeprav jih bodo zadržali na stadionu toliko časa, da se naši zberejo spet v tem pubu, ali da se razkropijo. Okrog 16.00 je vstopil inšpektor in mi povedal, da so se Readingovi pogovarjali preko walkie-talkiejev in koordinirali in usklajevali njihove načrte in gibanje. To je pomenilo, da so vse te majhne skupinice pravzaprav ena velika skupina, ki je planirala nekaj velikega po tekmi, čeprav policija še ni vedela, kaj točno načrtujejo. Potem je še rekel, da imajo še več policistov pripravljenih v okolici stadiona in da me bo obvestil, če se bo še kaj takega zgodilo.

Počasi me je začelo skrbeti. Moj pub je majhen, ampak je moj. Čeprav bodo policaji skušali to preprečiti, obstaja vedno možnost, da bo nek debil vrgel steklenico skozi okno in to je sedaj zadnje,kar potrebujem. Druga stvar, o kateri sem premišljeval je ta, da če jim preglavice povzroča tako majhen klub kot je Reading, kaj se potem dogaja pri večjih klubih. Ker je moj pub v bližini vhoda na stadion, sem v bistvu glavna tarča in čeprav sem tukaj že zelo dolgo časa, se nikoli ne navadim na take stvari. Vse, kar sem lahko storil je to, da sem čakal in upal, da se bodo policaji spravili skupaj.

Po tekmi, ki se je mislim da končala neodločeno, so domači takoj prišli v pub, ki je bil v trenutku poln. Po desetih minutah so prišli trije policisti in mi rekli, naj spustim rolete in zaklenem vrata, ker hočejo Readingovi navijači uničiti moj pub. Policisti so jih slišali, kako se pogovarjajo po radiu, kako so planirali pot po mestu in proti stadionu, da bi vdrli v moj pub. Seveda so se vsi fantje razjezili in čeprav se je policaj trudil, da bi jih umiril, mu to ni uspelo. Ni šans, da bi dopustili, da nekdo uniči njihov pub, še posebej, če bodo oni zaklenjeni v njem. Zato so oddrveli iz puba v mesto iskat Readingove navijače. Ti se niso zavedali, da je njihov plan uničen in da se bodo kmalu soočili z okrog 70 razjarjenimi lokalnimi navijači.

Policija je seveda želela obvladati situacijo. Očitno so blokirali ulice, tako da so naši fantje ostali ujeti na enem mestu, dokler se niso pomirili. V tem času se je Readingovim uspelo otresti policije, vsaj tako sem slišal, nato so se zbrali v eni od večjih trgovin. Lastnik trgovine se je verjetno spraševal, kaj za vraga se dogaja, ko se je nenadoma okrog 100 nogometnih navijačev pojavilo v njegovi trgovini.

No, kakorkoli, očitno so se vodje Readingovih odločili, da se bodo umaknili iz centra mesta. Odšli so v pub tik zraven železniške postaje. Moj prijatelj, ki je lastnik tega puba, mi je povedal, da so prihrumeli v pub, napadli skoraj vsakega gosta, razbili vse v 10. sekundah in odšli, preden je lahko storil karkoli. Kot si verjetno lahko predstavljate, je totalno ponorel, predvsem na policijo, ko je le-ta končno prispela, ker jih niso zasledovali, čeprav so vedeli, da imajo nekaj za bregom. Vse kar je policija hotela, je to, da jih spravijo čim prej na vlak in iz mesta. Naj vas spomnim, da še zdaj ne ve, da so pravzaprav hoteli razbiti moj pub in ne njegovega. To ga bo šele razpizdilo.

Vir: Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996

Zanimivosti: Zulu Army

Če iščete mojo najljubšo zgodbo o pretepu, potem obstaja samo en glavni kandidat. To sta obe tekmi, ki smo ju igrali proti Birminghamu v letu 1982. Kot ponavadi smo vse splanirali. Naši fantje so opravili odlično delo in izvedeli, kje se njihova firma zadržuje pred tekmo in take stvari. Takrat je imel Birmingham, tako kot ima še danes, zelo dober sloves. Kljub temu da smo bili zaskrbljeni, smo bili prepričani v dober rezultat. Morali smo najti našo tarčo, a smo se zavedali dveh stvari: da bo težko, zelo težko in da bomo šli opremljeni.

Šli smo z vlakom in to seveda v prvem razredu, nobenih drugorazrednih jajc za nas. To pa zato, ker je Birmingham navadna luknja in te policija lahko ustavi na avtocesti pred in po tekmi. Kakorkoli, prispeli smo na New Street in se izlili iz vlakov, bilo nas je na stotine. Naenkrat se je začelo, pa nismo bili tam niti 2 minuti. Po tem kar smo videli, so planirali zasedo in vse jim je šlo po planu. Težava je bila, da so udarili preveč hitro in jih je preostanek naše firme ujel v past. Udarili smo z vsem orožjem – vijaki in maticami, kovanci in z vsem ostalim kar smo prinesli s sabo – predem smo navalili z pestmi ter nogami in jih totalno razbili.

Ni minilo dolgo, ko je prispela policija in aretirala nekaj naših, ampak so se kasneje vseeno pojavili na tekmi, tako da nam ni bilo nič jasno. Ampak tu se je končalo, saj je naš skrbno načrtovan plan padel v vodo. Policija je bila vse okrog nas kot kak nadležen izpuščaj in nas spremljala kot da bi bili kakšen vojaški polk. Ko smo prispeli na stadion, se je spet začelo, tam so spet dobili batine, saj na stadionu niso imeli pravih ljudi. Bili smo kar razočarani, da so bili tako slabi, saj so imeli kar dober sloves.

Po tekmi smo se spet vrnili na New Street in tam se je spet začelo vse znova. Prihajali so od vsepovsod in bilo je izredno. Ničesar takega nisem videl ne pred in ne po tem. Pobrali so se skupaj in nas udarili iz vseh strani. Najprej z izstrelki kot so vijaki, matice, žeblji in takimi stvarmi, nato pa še z valovi teles. Ni čudno, da se imenujejo Zulu. Šele naslednji dan sem izvedel, da so nekoga od njihovih zabodli, kar ni v redu. Če uporabljaš bodalo, si zaslužiš da te dobijo. Ta incident z bodenjem nam je dal vedeti, da se bodo hoteli konkretno maščevati, ko bodo prišli na Upton Park in tega nismo mogli dopustiti.

Če smo pravični, so imeli veliko ljudi, ko so prišli k nam, ampak mi smo imeli svoje načrte pripravljene in vse se je odvijalo po planu. Nekaj avtobusov smo obdelali na proti k stadionu, a večina je prihajala z vlakom in veliko naših jih je čakalo pri Eustonu. Morali so se dobesedno prebiti do vzhodnega Londona. Tudi na stadionu se je dogajalo. Spominjam se, da je bila tekma nekaj časa celo prekinjena, tako da je moralo biti kar pestro. Po tekmi jih je policija zadržala znotraj stadiona. To nam je omogočilo, da pridemo do Eustona in jih pozdravimo v slovo. Ko so prispeli na Euston se je zares začelo, še posebej zato, ker so tudi navijači ostalih klubov takrat čakali na vlake. Mislim, da se je celo njihova firma združila z nekaterimi severnimi, da bi nas pognali v beg, a do takrat so bili vpleteni že vsi londonski klubi, kar je bilo res manično. To je bil krasen dan, ampak na žalost je zakon danes nad vsem tem in vse skupaj je preveč nevarno, razen če želiš da te dobijo. Jebeš to.

Večina navijačev na domačih tekmah se zaveda slovesa nasprotnikov in se bodo tudi obnašali temu primerno. Problem nastane, ko ti v goste prihaja povsem nepoznan nasprotnik.

Vir: Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996

Zanimivosti: The ICT (Inter-City Tykes)

Točno 10. 9. 1983 so se Barnsleyevi ICT (Inter City Tykes), zdaj znani kot Five-O, pojavili v dobri številki, ker so se razširile govorice, da je Borova firma Frontline crew izredno spoštovana in da so boljši od Newcastla. To je bil v očeh Barnsleyevih kar velik dosežek, saj so Newcastlovi v sezoni 1981/82 praktično razbili njihovo mesto. Pred tem so tekme proti Boru povzorčale le občasne incidente, ampak to sezono se je razvilo veliko rivalstvo, ki traja še danes.

Barnsleyevi so organizirali srečanje v centru mesta okrog 11.30, ampak so se načrti porušili, ker so prvi zametki Frontline-a začeli prihajati na mesto srečanja že ob 10.30. Ob 11.00 smo jaz in še nekaj prijateljev odklonili povabilo na pretep s skupino osmih navijačev Boro-a. Ko smo šli mimo lokalne trgovine, je prišlo le do verbalnega obračuna, dva od njih pa sta mahala tudi z olfa noži. Do poldneva se je skupina 40. ali 50. Barnsleyevih zbrala v pubu in tako kot mi, je tudi večina njih imela podobne zgodbice o srečanjih v mestu z Borovimi navijači. Zdaj je bil čas za akcijo. Enega naših fantov smo poslali ven, da bi izvedel, kje se zbirajo Borovi navijači, drugega pa smo poslali, da je zbral preostanek ICT-ja, katerega večina se je nahajala v drugem pubu. Okrog 12.20 je prišla novica, da so Borovi navijači na Kennedyjevi ulici. Polni adrenalina, žara in pričakovanja smo se jim odpravili naproti. Zdaj se bo začelo zares in to bo nekaj velikega.

Barnsleyevi, katerih številka se je gibala med 100 in 120, so se najprej pomikali počasi. Ko smo prispeli do približno pol poti do naše tarče, smo hodili že bolj živahno. Takoj ko smo zagledali nasprotnika, ki je štel okrog 50 mož, smo se zagnali v napad in ko so nas videli, so se razporedili po cesti, da bi držali linijo. Vse kar sem si lahko rekel je bilo »to je to« in v nekaj sekundah sta si oba nasprotnika izmenjevala udarce in brce. Prejel sem nekaj klofut in počutil sem se kot da mi glava gori, medtem ko mi je desno oko čisto odrevenelo. Potem so me podrli čez ograjo z bliskovitim udarcem, ki ga sploh nisem videl. Borova firma je zadržala linijo in nas še pretepla. Počutili smo se kot da smo razočarali naše mesto, moramo pa priznati, da so Borovi vendarle resna firma.

Tistega dne so Borovi prevladali v mestu, tudi na ulicah v bližini stadiona. Okrog 100 jih je razbilo The mount public house, nato so se premaknili na The Dove, kjer se je zgodba ponovila. Na stadionu so spet začutili, da bi lahko odnesli še kaj več, ampak smo jih okrog 30 pregnali na igrišče, ko so skušali zavzeti naš del stadiona. To je bil razlog, da se je tekma začela s 5-minutno zamudo. Vseeno moram priznati, da je Boro tega dne osvojil Barnsley in to v velikem slogu.

Za povratno tekmo na Ayresome Parku kasneje v sezoni smo razdelili letake po pubih v centru mesta. Na dan tekme smo zbrali 250 ljudi, ki so se odpravljali v Middlesbrough po maščevanje. Vendar stvari se niso odvijale tako kot smo planirali. Okrog 14.00 je Frontline napadel Wellington pub, kjer smo se zbirali in 5 Barnsleyevih navijačev je bilo porezanih s skalpeli pred vhodom, napadalci pa so nato izginili. Barnsley je Middlesbroughju to zameril, ampak če smo iskreni, Barnsley ni nikoli prevladoval, čeprav smo na gostovanju v sezoni 89/90 priredili pravi show na Ayresome Parku.

Vir: Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996

Firme-tretji del

Skozi svoje navijaško življenje spoznaš, da hodiš na tekme, ali da sediš vedno zraven enih in istih ljudi na vsaki tekmi. V večini primerov gre le za zajebancijo. Nič manj, nič več. Verjetno jih nikoli ne srečaš, razen na nogometni tekmi, ampak ko si enkrat v tej majhni skupinici ljudi, doma ali na gostovanju, ali celo v pubu na pivu pred ali po tekmi, ti ta skupinica ljudi pomeni enako kot tvoja družina. Za veliko navijačev je to eden glavnih čarov te igre. Spoznavati nove ljudi, ki jih zanima ista stvar kot tebe. A s temi ljudmi nimaš drugih stikov v vsakodnevnem življenju. To je samo še en del pobega v svet, imenovan nogomet.

Vse to je v redu za večino ljudi. Kaj pa če si ti in tvoja skupinica ljudi rada privošči nekaj težav? Kaj če, na primer, začneš hoditi na tekme v zgodnjih letih s svojimi prijatelji in ta na način odrastete skupaj? Začneš potovati in začneš se pretepati in slej ko prej imaš dovolj obrambnih akcij in začneš načrtovati ter napadati nasprotnika. Organizirate se in preden se zaveste, ste že v svojih dvajsetih letih in imate sloves.

Poglejmo drug scenarij. Si v pubu z ostalimi fanti, v katerega zahajate pred vsako domačo tekmo že več let. Naenkrat jo napadejo gostujoči navijači in nekaj vas dobi konkretne batine. Ko bo vaš klub igral v gosteh proti tej isti ekipi naslednjo sezono, se jim maščujete. S prijatelji se odpravite tja in opravite z njihovim pubom na enak način. Potem se oni vrnejo spet na vaš teren in tako se zgodba nadaljuje.

Še en scenarij: živite v majhnem mestu brez pravega nogometnega moštva. Zato hodite na tekme nekaj kilometrov stran. Tam je še veliko ostalih ljudi, ki delajo enako. Vsak teden potuješ z javnim prevozom z istimi ljudmi, med seboj se spoznate in na koncu stojite skupaj na vsaki tekmi na istem mestu na tribuni. To postane vaše mesto. Z leti postajate starejši in bolj organizirani. Organizirate prevoze na tekme in na koncu veliko potujete tudi na gostovanja.

Take situacije in scenariji so se prej ali slej pojavili v skoraj vsakem klubu v Angliji. To je bila podlaga za nastanek skoraj vsake organizirane skupine v tej državi. To so bile skupine ljudi, ki so bile bolj aktivne od večine ostalih, kadar je šlo za pretepe. Na začetku zadeve niso bile organizirane, ampak te skupine ljudi se nikoli niso umikale pred pretepom. Tako so postajali bolj prepoznavni med domačimi navijači in pridobivali na slovesu. Ljudje v tej skupini so to hitro spoznali in so zelo ponosni na dejstvo, da namesto da so le anonimni posamezni gledalci, so zelo prepoznavna frakcija znotraj kluba. Zato se zelo trudijo, da se razširijo, saj si predvsem želijo, da se njihov sloves razvija in širi. Posledica tega je, da bodo pretepi postajali vedno bolj nasilni in napadi na nasprotnike vedno bolj drzni. Lahko jih je le 10, lahko jih je 50, ampak ti ljudje se »hranijo« s tem svojim slovesom in strahom, ki ga imajo nasprotniki pred njimi. Medtem ko tista napetost, ki nastane, ko se zbirajo na dan tekme, ali pred, med in po pretepu, lahko človeka zasvoji. Zdaj imate med svojimi domači navijači sloves in zbira se vas spodobno število. Verjetno se zavedate, da vas bo polovica t. i. hard core, ostali bodo v najboljšem primeru le zanesljivi, v najslabšem pa bodo zraven le zaradi slave. Ampak želimo si, da bi se naša firma povečevala. Kako pridemo do tega? Pri nekaterih klubih se to ne bo zgodilo, ker tisti, ki so hard core, tega ne želijo. Zavedajo se, da je lažje organizirati 20 ljudi kot 200, hkrati pa tudi želijo obdržati svoj elitni status. Vedo tudi, da lahko manjša skupina večkrat zada več škode kot velika skupina. Najbolj pomemben faktor izmed vseh pa je, da več ljudi imaš v skupini, večje možnosti so, da bo ugled skupine pokvarjen ali celo izgubljen zaradi ljudi, ki bi v primeru kakšne težke situacije zbežali. Kljub temu se pri večini skupin število ljudi poveča tako ali drugače , ker ljudje želijo nekam pripadati.

Vendar nobeden ne more priti kar tako v neko skupino in pričakovati, da bo kar takoj sprejet. To se enostavno ne bo zgodilo. To so ob priložnosti spoznali tudi mnogi policisti pod krinko. Vsakdo ki se želi pridružiti skupini, se pridružuje počasi in od zunaj navznoter. Pridobiti si mora svoj sloves in spoštovanje tistih od znotraj, preden ga sploh vzamejo resno. To lahko traja več sezon in veliko pretepov. Sloves skupine je najpomembnejša stvar. Le-ta je v rokah vsakega člana in vsak od njih mora imeti največje zaupanje v ostale. Tako kot ima hard core popolno zaupanje v vsakega člana, da jih bo le-ta podprl pri morebitnih pretepih. Obstajajo ostali načini kako se pridružiti firmi. Navijači Newporta – na primer – so nekoč izvedli rekrutiranje med navijači tako, da so polepili s plakati celotno mesto. Obstajajo celo primeri, ko so določene ljudi vabili, naj se včlanijo v druge skupine (celo iz drugih mest), predvsem zaradi njihovega slovesa in zaradi t. i. »povezav.« Poznamo tudi skupine, ki podpirajo isti klub, ki se bodo združile v potovanjih in pretepih, ali bodo celo potovale ločeno in se združile le v pretepih, kljub temu pa se ne bodo nikoli združile med sabo, saj se nobena od njih ne želi odreči svoji zgodovini in slovesu. Kakorkoli, take priložnosti so redke in v veliki večini primerov je edina pot v skupino glede na zasluge. To pa zahteva odrekanje in predanost.

Ko pride skupina v situacijo, ko ima nek status pri ostalih klubih (dober ali slab, odvisno iz katerega zornega kota gledamo), bodo ostale skupine skušale zrušiti to, kar se je do zdaj gradilo. Pride celo do tega, da je vaš rezultat najmanj toliko pomemben kot rezultat kluba za katerega navijate. Zavedati se je treba, da če v goste prihaja Cardiff ali Birmingham, da vas bodo gostje preizkušali in enako bodo pričakovali oni od vas. To je ta igra.

Seveda se zadeve ne odvijajo le na tekmah. Vsak klub ima navijače, ki bodo udeleženi pri pretepih, ne glede na to, ali gre za velik klub kot je Middlesbrough, ki ima ene najnasilnejših navijačev v državi, ali gre za majhen klub kot je Wigan Athletic, katerega navijači so te vedno pripravljeni presenetiti. Stanje na ligaški lestvici nima prav nobene veze za organizirane skupine. Vsak navijač vam bo takoj povedal, da so lahko londonske ulice zelo nevarne, ker nikoli ne veš na koga boš naletel in organizirane firme malih klubov so lahko resnično izredno nevarne.

Ena stvar je spoštovanje pri domačih navijačih, ampak skupine bi bile rade poznane drugim klubom in nasprotnim navijačem in želijo, da le-ti govorijo o njihovih podvigih in junaštvih. Ena stvar, ki je nad vsemi in bo pripomogla k temu, je ime. Ni važno od kod izvira, ali kako neumno se sliši, ker ko ime postane enkrat znano se razširi kot požar, če je ekipa aktivna vsak teden. Če se znajdeš na poraženi strani in prejmeš v roke vizitko v stilu »Čestitamo, pravkar si spoznal Chelsea Headhunters,« potem to zagotavlja, da bo njihovo ime poznano na vaši strani v roku nekaj ur. Vizitka je odlično orodje, ki ga danes uporablja večina skupin. Dostopnost printerjev vizitk na poštah in železniških postajah je velika, so neizsledljive in se pridobijo na enostaven način.

Vir: Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996

Preberite tudi Firme, drugi del in Firme, prvi del

Firme-drugi del (škotske firme)

Ta knjiga zajema v glavnem klube iz angleške lige. Ampak tudi Škotska, kljub temu, da vas mediji prepričujejo drugače, prispeva velik delež nogometnega nasilja. Vsak angleški navijač se zaveda, česar so Škoti sposobni. Sram me je, ko vidim tiste slavne fotografije Škotov, ki so preplavili London in Wembley. Tudi gostovanja Rangersov in Celtica pred sezono so pustila pečat na prenekaterih angleških igriščih. Povezave, ki so se vzpostavile med škotskimi in angleškimi firmami (Manchester United/Celtic in Chelsea/Rangers sta dve najbolj očitni), so bolj politične ali religijske narave in nekoliko manj nogometne. A te firme se bodo združile in so tudi se, ko se je pojavila potreba in se je bilo potrebno združiti za pretep. Spodaj je seznam škotskih firm, za katere vemo, da so trenutno aktivne (opomba: knjiga je izšla leta 1996):

KLUB	FIRME	MESTO	STADION	KAPACITETA
Aberdeen	ASC (Aberdeen Soccer Casuals)	Aberdeen	Pittodrie Stadium	22.200
Arbroath	Soccer Crew	Arbroath	Gayfield Stadium	6.448
Celtic	Celtic Casuals	Glasgow	Celtic Park	60.506
Dunfermline Athletic	CSS (Carnegie Soccer Service)	Dunfermline	East End Park	12.510
Heart of Midlothian	CSF (Casual Soccer Firm)	Edinburgh	Tynecastle Park	18.300
Hibernian	CCS (Capital City Service)	Edinburgh	Easter Road Stadium	17.500
Montrose	No Casuals, Portland Bill Seaside Squad	Montrose	Links Park	4.338
Motherwell	SS (Saturday Service)	Motherwell	Fir park	13.742
Glasgow Rangers	ICF (Inter-City Firm)	Glasgow	Ibrox Stadium	51.082
St Johnstone	FCF (Fair City Firm)	Perth	McDiarmid Park	10.618
St. Mirren	Love Street Division	Paisley	New St. Mirren Park	8.006

Opomba: Škotskih stadionov s kapaciteto manjšo od 10.000 na strani worldstadiums.com podrobneje ne predstavljajo.

Vira:

– Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996

– Woldstadiums (http://www.worldstadiums.com)

Firme-prvi del

KLUB	FIRME	MESTO	STADION	KAPACITETA
Arsenal	Gooners	London	Emirates Stadium	60.000
Aston Villa	Steamers, Villa Youth	Birmingham	Villa Park	43.275
Barnsley	Inter-City Tykes, Five-O	Barnsley	Oakwell Ground	22.752
Birmingham City	Zulu Warriors	Birmingham	St. Andrews Stadium	30.016
Blackburn Rovers	Blackburn Youth	Blackburn	Ewood Park	31.367
Blackpool	BRS (Bison Riot Squad), Seaside Mafia, BTS (Blackpool Tangerine Service)	Blackpool	Bloomfield Road	11.295
Bolton Wanderers	Tonge Moor Slashers, Mongoose Cuckoo Boys, Billy Whizz Fan Club	Bolton	Reebok Stadium	28.723
Bradford City	The Ointment	Bradford	Bradford/Bingley Stadium	25.136
Brighton & Hove Albion	Headhunters	Brighton	Withdean Stadium	7.000
Bristol City	Inter-City Robins	Bristol	Ashton Gate	21.479
Burnley	SS (Suicide Squad)	Burnley	Turf Moor	22.619
Cambridge United	Cambridge Casuals	Cambridge	Abbey Stadium	9.617
Cardiff City	Soul Firm	Cardiff	Cardiff City Stadium	26.828
Carlisle United	BCF (Border City Firm)	Carlisle	Brunton Park	16.651
Chelsea	Headhunters	London	Stamford Bridge	42.449
Chesterfield	CBS (Chesterfield Bastard Squad)	Chesterfield	Recreation Ground	8.880
Darlington	Darlington Casuals, Bank Top 200, The Gaffa, Under-5s, The Townies	Dalington	Williamson Motors Stadium	27.500
Derby County	DLF (Derby Lunatic Fringe)	Derby	Pride Park	34.000
Doncaster Rovers	DDR (Doncaster Defence Regiment)	Doncaster	Keepmoat Stadium	15.000
Exeter City	Sly Crew	Exeter	St. James’ Park	10.570
Fulham	Thames Vailey Travellers	London	Craven Cottage	25.678
Grimsby Town	CBP (Cleethorpes Beach Patrol)	Cleethorpes	Blundell Park	10.033
Hereford United	ICF (Inter-City Firm)	Hereford	Edgar Street	7.100
Huddersfield Town	HYC (Huddersfield Young Casuals)	Huddersfield	Galpharm Stadium	24.500
Hull City	City Psychos	Hull City	Kingston Communications	25.404
Leeds United	Service Crew	Leeds	Elland Road	40.204
Leicester City	Baby Squad, MMA (Matthew&Marks Alliance), BIF (Braunstone Inter-City Firm, TRA (Thurnby Republican Army), ICHF (Inter-City Harry Firm)	Leicester	Walkers Stadium	32.500
Lincoln City	LTE (Lincoln Transit Elite)	Lincoln	Sincil Bank Stadium	11.729
Manchester City	Maine Line Service Crew, Guv’nors	Manchester	City of M’ster Stadium	48.000
Manchester United	Inter-City Jibbers, The Cockney Reds	Manchester	Old Trafford	76.098
Middlesbrough	Frontline	Middlesbrough	Riverside Stadium	35.049
Millwall	Bushwackers, The Treatment	London	The New Den	20.146
Newcastle United	Bender Crew, NME (Newcasle Mainline Express)	Newcastle	St. James Park	52.143
Northampton Town	NAT (Northampton Affray Army)	Northampton	Sixfields Stadium	7.653
Nottingham Forest	Red Dogs, Naughty Forty	Nottingham	Nottingham City Ground	30.602
Oldham Athletic	Fine Young Casuals	Oldham	Boundary Park	13.700
Oxford United	Warlords	Oxford	Kassam Stadium	12.400
Peterborough United	PTC (Peterborough Terrace Crew)	Peterborough	London Road	15.314
Plymouth Argyle	Central Element	Plymouth	Home Park	20.134
Portsmouth	657 Crew	Portsmouth	Fratton Park	20.200
Reading	Berkshire Boot Boys	Reading	Madejski Stadium	24.084
Rotherham United	Rotherham Casuals	Rotherham	Millmoor Ground	8.300
Sheffield United	BBC (Blades Business Crew)	Sheffield	Bramal Lane	33.500
Sheffield Wednesday	OCS (Owls Crime Squad)	Sheffield	Hillsborough	39.859
Shrewsbury Town	EBF (English Border Front)	Shrewsbury	New Meadow	10.840
Southampton	Inside Crew, The Uglies, Suburban Casuals	Southampton	St. Mary’s Stadium	32.000
Stockport County	The Company, Hit Squad	Stockport	Edgeley Park	11.000
Sunderland	Vauxies, Seaburn Casuals, Boss Lads, The Redskins	Sunderland	Stadium of Light	49.000
Swansea City	Swansea Jacks, Jacks Army	Swansea	Liberty Stadium	20.532
Tottenham Hotspur	Yiddos, N17s	London	White Hart Line	36.214
Tranmere Rovers	TSB (Tranmere Stanley Boys)	Birkenhead	Prenton Park	16.789
West Bromwich Albion	Section Five	West Bromwich	The Hawthorns	27.200
West Ham United	ICF (Inter-City Firm)	London	Boleyn Ground	35.056
Wolverhampton Wanderers	Subway Army, Bridge Boys	Wolverhampton	Molineux Ground	28.500
Wrexham	Frontline	Wrexham	Racecourse Ground	15.891
York City	YNS (York Nomad Society)	York	KitKat Crescent	9.459

Opomba: Angleških stadionov s kapaciteto manjšo od 10.000 na strani worldstadiums.com podrobneje ne predstavljajo.

Vira:

– Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996

– Woldstadiums (http://www.worldstadiums.com)