Ekipa24.si: Obeta se zgodovinsko gostovanje ljubljanskih navijačev

Objavljeno: 2. 3. 2016.

Kolumna v Ekipi24

Objavljamo današnjo kolumno v Ekipi24, povezano s skupino Green Dragons in Izetom Rastoderjem.

KZN – druga številka

Med druge članke smo dodali drugo številko KZN-ja. Obstajata dve strani druge številke, vendar objavljamo samo prvo stran, saj se do druge nismo uspeli dokopati. Naprošamo bralce, da če kdo poseduje drugo stran druge številke KZN-ja, da nam jo posreduje. Do takrat pa prijetno branje prve strani druge številke.

Kotiček za navijače (KZN)

Kako patetično zvenijo besede kotiček za navijače, če si jih zamislimo kot del kakšne revije, časopisa, internetne strani. Kot da so navijači kakor klošarji ljudje iz obrobja družbe, pobarvani klovni, ki skačejo po tribunah slovenskih igrišč in dvoran, najstniki, ki ne morejo odrasti. Dajmo, namenimo tem navijačem tam en kotiček nekje v naši reviji.

Ampak tisti Kotiček za navijače, o katerem govorimo tokrat, je nekaj drugega. Starejšim bralcem ga ni potrebno opisovati. Tisti, ki smo pred petnajst in več leti ob dnevih izida Ekipe pogosto znali vstati tudi tri ure prej kot bi sicer, samo da nam ne razprodajo Ekipe (po super derbijih se je dogajalo tudi to), oziroma da čimprej vidimo fotografije in komentarje včerajšnjega navijanja. Prebrati izvod Ekipe pri kolegu je bilo premalo, Ekipa in Kotiček za navijače sta bila artikla, ki si ju moral kupiti in shraniti. Z današnje perspektive lahko Kotiček za navijače primerjamo s sloganom promocije kreditnih kartic – neprecenljivo. Hkrati pa smo lahko prepričani, da mlade generacije tega ne bodo doumele. Takrat je bil Kotiček vir informacij, spomin, sredstvo komuniciranja z ostalimi navijači in še in še. Danes so na voljo različni kanali za informiranje (številne športne in navijaške internetne strani, takšni in drugačni forumi, youtube, televizija, časopisi, revije …) in fotografija ali informacija o navijanju navijaške skupine je neprimerljivo manj vredna kot nekoč. Spomnimo – nekoč smo imeli na razpolago samo Kotiček za navijače oziroma Ekipo. Nekaj malega so znale dodati tudi Sportske novosti, občasno tudi lokalni časopisi, ampak Ekipa in Sportske novosti sta bila v tem smislu dva različna svetova. Decembra 1991 je Ekipa prvič uvedla Kotiček za navijače. Najprej na eni strani, potem na dveh, vmes tudi treh, pa spet na eni strani. Sčasoma je Kotiček dobil tudi svojega urednika, stvari so se spreminjale in nazadnje je Kotiček izginil iz Ekipe; takrat, ko razlogov zanj skorajda več ni bilo. Vsaj ne na način in v obliki, kakršen je postal. Bolj točno povedano – takšni so postali navijači in je bil Kotiček le pristno ogledalo celotne navijaške scene in ljudi, ki so jo ustvarjali.

Tudi takrat se je moral Kotiček (v nadaljevanju besedila KZN) spopadati z isto težavo kot danes moderatorji navijaških forumov. Le da takrat še nismo poznali internetnih huliganov. Vlogo današnjih moderatorjev na forumih so takrat opravljali uredniki Ekipe. Vsaka navijaška skupina je ponujala svojo resnico, kaj se je zgodilo na tribunah ali na bližnjih ulicah – ta segment se glede na takratne čase do danes ni spremenil. Na srečo pa nam danes ni potrebno prebirati takrat popolnoma neizvirnih »navijaških šaljivcev«, ki so se kot po tekočem traku začeli pojavljati v KZN.

Danes je vsakomur dana možnost, da iz tekme prinese spomin v obliki fotografije ali video posnetka, saj te možnosti ponujajo mobilni telefoni. V takratnih časih je bilo posneti kvalitetno fotografijo navijačev prava redkost. Z izjemo Ekipe so večinoma v medije prodrle le fotografije navijačev v črni kroniki. Imeti v tistih časih fotoaparat z možnostjo zooma je bila prava redkost. In KZN je ponujal ravno to. Sicer v črnobeli varianti, ampak vseeno, včasih, redkokdaj tudi v barvah in to kar na naslovnici.

Takrat so bili spomini na navijaške izgrede iz tekem med večnimi nasprotniki različnih narodnosti v nekdanji Jugoslaviji še izredno sveži. Spopadi Bad Blue Boysov in Delij na Maksimiru, prevračanje avtomobilov z »napačnimi« registrskimi tablicami v morje v Splitu, neprešteti polomljeni avtomobili in kosti širom takratne Jugoslavije … Tudi Ekipa si je prizadevala, da bi pomagala soustvariti navijače s športnim, kulturnim obnašanjem. Danes se to zdi najmanj smešno in naivno. Tudi do organiziranja sestanka slovenskih navijaških skupin na pobudo Ekipe je prišlo. Vendar so hitro ugotovili, da iz te moke ne bo kruha. Ne glede na to pa je tudi s takimi poskusi KZN vse bolj postajal osrednja navijaška preokupacija. In ta njegov sloves še do današnjih dni ni pozabljen. O KZN-ju bi lahko pisali v nedogled, vsaka nova številka Ekipe je bila nova zgodba pa hkrati tako enaka vsem prejšnjim.

Legendarni KZN je danes le še lep spomin. Prva številka KZN-ja je bila javnosti predstavljena 3. decembra 1991.

Odmevi na navijanje v športnih medijih

Čeprav gre za – iz našega stališča – nerelevantne medije glede ocenjevanja navijaške scene vseeno poglejmo odmeve v športnih časopisih Ekipa in Sportske novosti o navijanju na tekmi med Slovenijo in Češko.

Ekipa (30. 3. 2009): “Predigra je bila peklenska. Navijači slovenske reprezentance so že med ogrevanjem pripravili vzdušje, da so šle dlake pokonci. S tribun Ljudskega vrta so doneli znani napevi za višanje adrenalina, čez vzhodno tribuno so gledalci razgrnili ogromno slovensko zastavo, vsi so bili na nogah. Med igranjem obeh himen so slovenski navijači dokazali, da ne sodijo med neokusne primitivce, saj Čehom niso žvižgali, ko je na vrsto prišla Prešernova Zdravljica, ki jo je zapela Alenka Gotar, pa je njihov glas zapolnil tudi mariborske ulice ob štadionu.”

Sportske novosti (30. 3. 2009) toliko prostora (vrstic) navijačem niso namenile, so pa v posameznih stavkih omenile “fantastično ozračje”. Ivan Simič, predsednik NZS: “Publika je bila sijajna, korektni so bili eni in drugi navijači in to je tisto, kar želimo na stadionih.” Kek, selektor slovenske reprezentance: “Zares sijajen ambient. Razveseljivo je, da so bili eni in drugi navijači korektni, da so navijali tako kot je potrebno – brez incidentnih vložkov. Nas je ta vojska navijačev ponesla od prve minute in navijačem kapa dol. Ko nam ni šlo, ko smo zapravljali priložnosti, nam niso zvižgali, ampak so celo še bolj navijali. Poskušali se jim bomo oddolžiti v Belfastu. Hvala Mariboru in združenim navijačem iz cele Slovenije.”

In še malce sarkastična pripomba – Ekipa poroča o 12.376 gledalcih, medtem ko so Sportske novosti malomarno netočne – navajajo “samo” 12.000 gledalcev.