Zanimivosti: Ambush

Naš klub, tako kot večina ostalih, predvidevam, ima klub, ki ga sovraži najbolj. To niso naši lokalni rivali, ampak Chelsea. Ekipa, katero vsak, ki podpira naš klub, močno sovraži, saj so nas vedno obrnili doma in v gosteh in vedno povzročali nerede v mestu, ko so igrali proti nam. Ne vem, kdaj se je vse skupaj začelo, je pa bila pomembna tekma tistega časa, ko sem ravno začel hoditi na stadion. To je zdaj že nekaj let nazaj, ampak vsi se strinjajo, da je to skupina prvovrstnih južnih barab.

Nekaj sezon nazaj je naše moštvo imelo dokaj spodobno podporo na večini tekem. Tekma s temi izmečki se je približevala in tokrat smo imeli priložnost, da jim vsaj enkrat vrnemo. Ampak vse bo moralo biti načrtovano z vojaško preciznostjo. Nekateri, ki smo pili v pubu ob stadionu, smo se začeli pogovarjati, kako bi jih lahko napadli. Razširile so se govorice, da zbiramo ekipo. Kmalu smo dosegli številko 50 ljudi, ki so bili za stvar. To nakazuje, kako neorganizirani smo bili. Ker če je lahko 50 ljudi izvedelo za naše načrte, potem je lahko izvedela tudi policija. Kljub vsemu verjetno niso izvedeli ničesar. Pogovarjali smo se o različnih načinih, kako bi jih presenetili. Očitno je, da jih nismo mogli napasti mož na moža, saj so bili zelo izkušena ekipa. Morali bi jih napasti iz zasede tako ali drugače in to je postal naš načrt.

Na dan tekme smo se dobili nekoliko prej in vse pripravili. Načrt je bil, da jih začnemo provocirati od trenutka, ko bodo zapustili avtocesto in vse dokler ne pridejo do policije, ki pričaka avtobuse z navijači vedno na isti lokaciji. Ko so prvi avtobusi zavili na izvoz, je eden naših zapeljal skozi križišče in prvi avtobus prisilil, da se ustavi in ga spusti naprej. Takoj ko so se ustavili, je eden naših stekel ven iz avta in vrgel polno pločevinko barve na vetrobransko steklo, medtem ko je eden drug odprl vrata in v avtobus vrgel dimno bombo, ker je v trenutku zjebalo cel avtobus in povzročilo prometni zamašek. Fantje so potem hitro izginili in se vrnili v mesto ter se združili s preostalimi.

Prvi del načrta je bil izpolnjen. Zaustavili smo avtobuse in zdaj je bil čas za preostanek načrta. Vedeli smo, da so gostujoči navijači vedno pili v istem pubu na obrobju mesta in to je bila naša naslednja tarča. Ko smo prispeli, sta dva ali trije naši že bili tam in opazovali pub, zato so nam lahko povedali, koliko jih je v pubu in kar je še bolj pomembno, lahko so pokazali njihove avtomobile. Ker njihovi avtomobili so bili tisto, kar smo želeli. Seveda se razume, da je bil naš plan, da jim prerežemo gume, da bi povzročili čim več izzivanja. Mogoče se zdi otročje, ampak to je bilo vse kar smo lahko storili. Ko smo se začeli premikati na parkirišče, nas je nekdo opazil, in začeli so curljati iz vseh strani. Bilo jih je približno 30, tako kot nas. Naš plan se je izjalovil in soočili smo se z možnostjo pretepa. Ponavadi bi se takoj pognali v napad, a še posebej ta klub je bil poznan po posebno zlobnih fantih, zato so nekateri naši zmetali steklenice in zbežali in nas pustili 20, da se soočimo z njimi. Dobili smo nekaj udarcev, nato smo se kar se je dalo hitro umaknili od tam.

Po tem dogodku in po našem junaškem napadu na avtocesti smo hitro pritegnili pozornost policije. Ker se je bližal začetek tekme, smo se napotili k stadionu. Tam smo izvedeli, da so prestavili začetek tekme, zaradi prometnega zamaška, za katerega smo vedeli, da je rezultat našega dela. Med tekmo se je zgodilo nekaj manjših incidentov z nekaterimi njihovimi posamezniki, ki so prišli na naš del tribune, ampak tokrat je naš del tribune prevladal. Tisto po tekmi pa je bilo nekaj drugega. Bilo je očitno, da so nemiri, ki smo jih povzročili, razpizdili veliko ljudi, k temu pa so pripomogle tudi nekatere pesmi, ki smo jih peli med tekmo. Zdelo se je, kot da želi čisto vsak njihov navijač obračunati z nami. Atmosfera je bila naelektrena, ko smo po tekmi hodili vstran od stadiona.

Namesto da bi se razkropili, preden bi nas dobila v roke policija, ali še huje – njihovi navijači, smo naredili neumnost in se začeli zbirati na mestu, ki je približno 400 m od stadiona, blizu mestne vpadnice. Z veseljem smo mahali prometu, ki je tekel mimo nas in kričali kletvice tem izmečkom. Vedeli smo, da nam nič ne morejo, saj se niso mogli ustaviti. Nenadoma je za nami izbruhnil hrup. Obrnili smo se in videli, kako nam 30 njihovih prihaja nasproti. Ujeli so nas v past med njimi in cesto na kateri je mimo drvel promet z veliko hitrostjo. Najebali smo.  Edina stvar, ki smo jo lahko storili, je bila ta da zbežimo. Ali nasproti njim ali skozi drveči promet. Izmed obeh možnosti smo izbrali njih, saj so se zdeli manjše zlo. Obrnili smo se in jim stekli naproti v upanju, da bodo razmaknili svoje vrste, a jih niso. Edino kar smo s tem dosegli, je bilo to, da smo prišli hitreje do njih, kar jim je dalo več časa, da nas prefukajo in natančno to so tudi storili.

Nobeden od naših ni zapustil tistega kraja nepoškodovan tako ali drugače. Kar se mene tiče je minil cel teden, preden je oteklina splahnela in sem lahko spet normalno hodil, ne da bi šepal. Edina stvar, ki smo jo uspeli doseči tistega dne je bila ta, da smo vznemirili policijo, lokalne medije in naš klub z našimi podvigi. Dosegli smo tudi to, da se bo vedno dogajalo, ko bodo nasprotniki spet ti prasci. Ampak se je vsaj nekaj dogajalo. Domnevam.

Vir: Dougie & Eddy Brimson: Everywhere we go (Behind the Matchday Madness); 1996