Pričetek del v lendavskem Športnem parku

V minulem tednu so v Lendavi pričeli z deli za postavitev reflektorjev na lendavskem stadionu. Več informacij o investiciji v lendavskem Športnem parku lahko preberete v članku portala Sobotainfo.com (povezava). Na  spodnjih fotografijah je stanje na včerajšnji dan (petek, 9. julija).

Prenova stadiona Primorja v Ajdovščini

Stanje v Ajdovščini, 18. junija 2010

Preberite tudi:

• prenova stadiona v Ajdovščini (12. 6. 2010)
• predstavitev stadiona Primorja (23. 11. 2009)

Prenova tribune v Velenju

Konec tedna smo izkoristili za obisk treh stadionov, na katerih potekajo večja ali manjša obnovitvena dela – velenjski stadion Ob jezeru, koprska Bonifika in stadion Primorja v Ajdovščini. Medtem ko v Kopru ni nobenih vidnejših sprememb, gredo dela na velenjskem stadionu počasi proti koncu. Fotografije ajdovskega stadiona bomo objavili predvidoma jutri.

Velenjski stadion bo v kratkem bogatejši za lepšo in predvsem udobnejšo počutje gledalcev. Glede na to, da gre za atletski stadion (nogomet je na tem stadionu glede na izgled stadiona zgolj podnajemnik in nič več) in da v Velenju načrtujejo izgradnjo novega, nogometnega stadiona, so trenutne pridobitve več kot dobre.

Preberite tudi predstavitev velenjskega stadiona, ki smo ga objavili 29. decembra 2009.

Fotografije prenove stadiona Bonifika v Kopru

Fotografije prenove koprske Bonifike 7. in 14. junija 2010.

Prenova stadiona v Ajdovščini

Športni park Beltinci

Beltinci, kraj s približno 2.300 prebivalci, je po Sloveniji verjetno najbolj znan po Vladu Kreslinu in Beltinški bandi, po Folklornem festivalu in po gradu ter grofici Zichy. Tej trojici pa je potrebno dodati še beltinški nogomet. Natančneje NK Beltinci oziroma NK Potrošnik, saj so nekoč sloveli kot eden najbolj nogometnih krajev v Sloveniji. Klub je po kar nekaj blestečih sezonah v prvi nogometni ligi neslavno padal vsako leto v nižjo ligo, dokler ni na koncu povsem ugasnil.

Zanimanje za nogomet je v teh krajih še vedno zelo živo, zato so klub obudili, trenutno tekmuje v predzadnji – prvi medobčinski ligi Murska Sobota (peta liga), ambicije pa segajo še kakšno ligo višje. Ker se počasi daleč pride, se tega načela držijo tudi v Beltincih. Zaenkrat vidnejših investicij oziroma sanacij infrastrukture na stadionu še ni bilo zaslediti. Si je pa domovanje v Športnem parku v Beltincih poleg moškega nogometnega kluba našel tudi ženski nogometni klub, ki se je iz Filovcev preselil v Beltince.

V sklopu beltinškega Športnega parka najdemo še manjše travnato igrišče, ki služi kot površina, namenjena treniranju, večfunkcionalno asfaltno igrišče, osvetljeno z manjšimi žarometi ter dve igrišči za odbojko na mivki. Ob desni strani vhoda v kompleks stadiona so klubski prostori.

ZGODOVINA

Preden je nogomet v Beltincih dobil domovanje na sedanji lokaciji Športnega parka, se je nekajkrat preselil. Začetki segajo na zelenico pri cerkvi. Takrat še povsem ljubiteljski nogometaši so se zelo hitro preselili na majhen prostor na pašniku na južni strani sedanjega stadiona. Spet izredno hitro so se preselili na travnik pri Konjščaku ob cesti Beltinci-Gančani. Na tem igrišču so nogomet igrali do leta 1941, ko je nogomet v Beltincih za nekaj časa zamrl. Leta 1942 so razširili telovadišče za Šipoševo hišo ob cesti Beltinci-Gančani in tako so nogometaši dobili igrišče. Po drugi svetovni vojni so nogometašem omenjeno igrišče odvzeli in jim v zameno dali zemljišče v Cankarjevi ulici, kjer so nekaj časa igrali nogomet. Leta 1961 so začeli v beltinškem parku urejati nogometno igrišče, ki je bilo v slabem stanju. Leta 1969 so v beltinškem parku zgradili klubske prostore in s tem dobili boljše razmere za delo in tekmovanje. Sredi 80. let je bilo igrišče v zelo slabem stanju, zato so ga leta 1985 povsem obnovili. Leta 1993 so zgradili prizidek h klubskim prostorom, saj so bili obstoječi premajhni za potrebe tekmovanja v prvi ligi. Prav tako so okrog nogometnega igrišča in klubskih prostorov zgradili visoko ograjo. (Vir: Feri Maučec – 45 let nogometa v Beltincih, NK Beltinci: 1994)

V času tekmovanja v prvi državni nogometni ligi je NK Potrošnik nenehno dograjeval klubske prostore in urejal igrišče. Leta 1997 so zgradili nove tribune z VIP ložo. Na tribuni je tudi urejen prostor za novinarje in televizijske snemalce. Nove tribune, za katere je poleg kluba prispevala denar tudi Občina Beltinci, so zgradili v rekordnem času. (Vir: Feri Maučec – 50 let nogometa v Beltincih, NK Potrošnik Beltinci: 2001)

V Beltincih ima kultni status Štefan Škaper, sicer otrok Mure, danes trener tretjeligaške ekipe Odranci, ki je v Beltincih dosegel vrh svoje kariere. Svojo poslovilno tekmo je odigral na turnirju v Beltincih – 5. septembra 2004, na katerem so sodelovale štiri ekipe – zlata generacija NK Potrošnik (iz sredine 90. let), NK Mura, NK Beltinka (iz obdobja 1990/91) in takratni NK Beltinci. Škaper je po danih golih uvrščen na zelo visoko drugo mesto (s 130. goli je uvrščen takoj za murašem Ferijem Maučecom) in njegova fotografija, na kateri je ogrnjen v klubsko zastavo, še danes visi na vrhu tribun, resda zdelana od časa, vremenskih razmer in naključnih obiskovalcev tribune. Status Škaperja v Beltincih pa najboljše kaže ogromna slika Škaperja na zidu v notranjosti klubskih prostorov.

OPIS STADIONA

Na zahodni strani stadiona stoji glavna tribuna, na pol dokončana, saj je v uporabi le del tribune, ki je namenjen gledalcem. Pod tribunami je idealen prostor za slačilnice ter klubske prostore, žal pa je kriza zajela beltinški nogomet še preden so se uspeli lotiti dozidave spodnjega dela tribun. Neposredno pod in pred tribuno je tako še vedno na razpolago tudi stojišče za gledalce. Glavna tribuna bi že pred leti potrebovala nekaj manjših in večjih vzdrževalnih ter sanacijskih del; vprašanje je, če jih bo tudi dočakala.

Na vzhodni strani stadiona je še vedno betonsko stojišče, stojišče, ki je bilo v času nogometnega booma v Beltincih edina urejena infrastruktura namenjena gledalcem. Danes je stojišče že dodobra obrabljeno in potrebno prenove.

Prostor za golom na severni strani stadiona je identičen prostoru za južnim golom. Na obeh straneh je po celotni dolžini stojišča nasip zemlje, ki gledalcem omogoča boljši pregled nad igro na igrišču. Kakšen meter za severnim golom teče tudi lokalna makadamska cesta, ki je bila v času tekme v 1. ligi za promet zaprta.

Za južnim golom je pas dreves, podaljšek beltinškega parka, za tem pasom pa nekoč pomožno igrišče, ki se je pred kratkim spremenilo v zaorano njivo.

Ob stičišču vzhodnega in severnega roba igrišča stoji objekt, v katerem so slačilnice, poleg stoji semafor, vse v značilnih rumeno-modrih barvah beltinškega kluba. Poskrbeli so za boljšo gostinsko ponudbo s postavitvijo šanka, ki je odprt v času tekem.

Nogometno igrišče je nekaj časa zgledalo zanemarjeno, saj je bilo polno manjših neravnin, krti pa so stalni obiskovalci igrišča. Odkar so se nogometne zgodbe v Beltincih ponovno lotili, se je stanje vidno popravilo, še posebej pa ob preselitvi ženskega nogometnega kluba iz Filovcev v beltinški Športni park.

Če ne bi v naravno pot razvoja kluba po osamosvojitvi Slovenije presekale likvidnostne pa tudi kadrovske težave, bi ob nadaljevanju uspešne zgodbe nogometnega kluba iz Beltincev na območju Športnega parka imeli izvrstne možnosti za oblikovanje pravega nogometnega centra. Območje na jugozahodnem obrobju Beltincev (pa hkrati izrednu blizu središča kraja) ima številne prednosti in kapacitete.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Na glavni (zahodni) tribuni je nameščenih 1.441 sedežev z naslonjali v rumeni in modri barvi – v barvah kluba. Stojišče na nasprotni strani lahko sprejme približno 1.500 gledalcev, zaradi širokih stopnic se lahko na stojišče nagnete tudi 2.000 gledalcev. Če uporabimo kriterije določanja kapacitete, ki so v rabi na strani stadioni.org, potem lahko pod glavno tribuno prištejemo še dodatnih 250 stojišč (zahodna stran), ter minimalno 100 stojišč tako za južnim kot za severnim golom. Za obema goloma sta v bistvu nasipa, kjer se je zlatih časih beltinškega nogometa brez težav znalo stisniti tudi 300 gledalcev samo za enim golom. Skupno kapaciteto stadiona bi lahko po teh kriterijih zaokrožili na 3.500, kakor pa velja za podobne stadione, ne bi bil poseben problem na stadion natisniti tudi 5.000 gledalcev. Je pa res, da bi bili v tem primeru pogoji za gledanje nogometa za večino obiskovalcev stadiona obupni.

V zlatih časih nogometa v Beltincih je stadion zaradi velikega obiska gledalcev velikokrat pokal po šivih – običajno na lokalnih derbijih s sosednjo Muro. Da ne gre za pretiravanje, je potrebno vedeti, da takrat glavne tribune na zahodni strani stadiona še ni bilo. Na tej strani je bila le manjša montažna tribunica (neke vrste zidarski oder), namenjena novinarjem. Nasplošno je bila bolj dostopna in obiskana le severna polovica zahodnega stojišča in na zahodni strani stadiona se je vedno zbiralo najmanj gledalcev. Vzhodno stojišče pa je bilo napolnjeno do zadnjih kapacitet pa tudi za obema goloma so gledalci lepo zapolnili proste kapacitete pred in na obeh nasipih.

Takrat smo lahko v časopisih prebirali novice o več tisoč gledalcih v Športnem parku. Nekatere številke pa so le bile pretirane in novinarjem so ušle izpod nadzora. Kolikšna je vsaj približna številka največjega obiska v Beltincih, širši javnosti ni znan podatek, predvidevamo, da okrog 3.000. Vsaj na podlagi neposrednih izkušenj in fotografij špekuliramo s to oceno, ki jo smatramo kot najbolj realno.

“Ko se ob nogometnem igrišču (in se samo enkrat) zbere več gledalcev kot šteje kraj prebivalcev, potem ta podatek gotovo pove, kaj nogomet v tem prelepem delu Slovenije pomeni. “Naj nogometna vas v Sloveniji” je torej kompliment in če k temu dodamo še, da se je v teh letih na teh prostorih igral lep, če ne tudi najlepši nogomet v ligi, potem ni kaj dodati,” je v uvodniku zbornika 50 let nogometa v Beltincih zapisal takratni predsednik NZS Rudi Zavrl.

Marki so bili manjša navijaška skupina, glede na velikost Beltincev resda velika, in lahko bi jih opisali kot neko vrsto mešanice fan in ultra stila. Kot največjo številko, kar se jih je kadar koli zbralo, so navajali številko okrog 120 navijačev in sicer na tekmi v Beltincih proti Muri v sezoni 1992/93 (vir: revija Ultra, št. 1).

Kot povprečno številko, v kateri so se zbirali na beltinškem stadionu v prvi polovici 90. let, navajajo številko 50 (vir: revija Ultra, št. 1).

Na stadionu je le en prostor namenjen organiziranim navijačem. Žal gre za klasično “navijaško” kletko. Kletka je bila namenjena gostujočim navijačem, je pa potrebno poudariti, da v nekaj začetnih sezonah igranja v samostojni slovenski ligi kletke še ni bilo. Takrat so gostujoče navijače locirali na najrazličnejše dele stadiona, enkrat za južnim golom, drugič na stičišče juga in zahoda, tretjič na vzhodno stojišče itn. Domači navijači Marki so se standardno zbirali sredi vzhodnega stojišča, nekaj krat pa tudi za severnim golom.

Najbolj množičen obisk stadiona gostujočih navijačev zagotovo pripada sosedom iz Murske Sobote. Točna številka največjega obiska Gringosov ni znana, saj so se na gostovanje v bližnje Beltince le redko kdaj odpravili z organiziranim prevozom.

Takih gostovanj je bilo veliko, najbolj pa so v spominu ostala gostovanja, ko sta bili na tribunah prisotni obe navijaški skupini. Marki so namreč imeli več nihanj, dokler na koncu niso prenehali navijati. V sezoni 1992/1992 je po tekmi skorajda prišlo do pretepa na igrišču med obema skupinama. Od ostalih slovenskih skupin so se v večjem številu v Beltincih zbrale le še Viole, vse ostale skupine pa v bolj simboličnem številu. Pogosto je bila oddaljenost Beltincev dober izgovor za skromnejša gostovanja slovenskih skupin. Dober nogomet, vročekrvnost, navijaški izzivi v Beltincih namreč niso bili nikoli vprašljivi. Če boste vprašali nekdanje sodnike, kje je bilo eno najtežjih gostovanj, sojenj, bodo zagotovo omenili Beltince. Vročekrvna in zelo zahtevna je bila publika na celotnem stadionu.

FOTO UTRINKI

Ena zadnjih posodobitev na stadionu sta bili stranišči …

Pregled slovenskih stadionov

Zap. št.	Stadion	Mesto	Klub	Sedeži	Skupna kapaciteta
1.	Arena Petrol	Celje	CM Celje	13.006	13.006
2.	Ljudski vrt	Maribor	Maribor	12.514	12.514
3.	Fazanerija	Murska Sobota	Mura 05	3.782	5.500
4.	Športni park	Domžale	Domžale	2.726	3.000
5.	Bonifika	Koper	Koper	2.683	3.000
6.	Športni park	Nova Gorica	Gorica	2.310	3.000
7.	Spodnja Šiška	Ljubljana	Olimpija/Interblock	2.308	2.500
8.	Mestni stadion	Ptuj	Drava	2.207	3.000
9.	Športni park	Lendava	Nafta	2.011	2.500
	Ob jezeru	Velenje	Rudar	1.822	2.500
	Stadion Primorja	Ajdovščina	Primorje	1.670	3.000
	Športni park	Beltinci	Beltinci	1.441	3.500
	Mestni stadion	Izola	Izola	729	6.000

Povezave do predstavitev stadionov:

Športni park Lendava

Bonifika Koper

Mestni stadion Ptuj

Spodnja Šiška Ljubljana

Športni park Nova Gorica

Fazanerija Murska Sobota

Stadion Primorje

Arena Petrol Celje

Športni park Domžale

Ob jezeru Velenje

Ljudski vrt Maribor

Mestni stadion Izola

Športni park Beltinci

Zanimivosti: Največje tribune slovenskih stadionov

Pričenjamo z novo rubriko Zanimivosti, v kateri bomo predstavljali zanimive fotografije, dogodke, članke … iz sveta tribun in navijačev – tako iz Slovenije kot iz tujine.

Po predstavitvi slovenskih stadionov nas je zanimalo, katere so največje tribune v Sloveniji.  Kot spodnjo mejo smo tokrat določili kapaciteto 2.000 sedežev. V izbor je tako prišlo 10 tribun.

1. mesto – 4.884 sedežev: zahodna tribuna – Arena Petrol

2. mesto – 4.409 sedežev: vzhodna tribuna – Ljudski vrt

3. mesto – 4.068 sedežev: zahodna (glavna) tribuna – Ljudski vrt

4. mesto – 3.601 sedežev: vzhodna (glavna) tribuna – Arena Petrol

5. mesto – 2.981 sedežev: severna tribuna – Arena Petrol

6. mesto – 2.442 sedežev: južna tribuna – Fazanerija

7. mesto – 2.154 sedežev: zahodna (glavna) tribuna – Športni park Nova Gorica

8. mesto – 2.103 sedežev: zahodna (glavna) tribuna – Športni park Domžale

9. mesto – 2.033 sedežev: južna tribuna – Ljudski vrt Maribor

10. mesto – 2.004 sedežev: severna tribuna – Ljudski vrt Maribor

Po zadnjem krogu ocenjevanja

Končna lestvica po enajstih predstavljenih stadionih – Ljudski vrt, Ob jezeru Velenje, Športni park Domžale, Arena Petrol, Stadion Primorje, Fazanerija Murska Sobota, Športni park Nova Gorica, Spodnja Šiška Ljubljana, Mestni stadion Ptuj, Bonifika Koper in Športni park Lendava – po različnih kriterijih.

Pri ocenjevanju smo upoštevali izgled stadiona ter tribuni za navijaški skupini – tako za domačo kot za gostujočo. Tako so stadioni, kjer so za navijače ustrezno poskrbeli, imeli že iz izhodišča občutno prednost pred stadioni, kjer so bili navijači zapostavljeni, ali celo obravnavani popolnoma nesprejemljivo. Kljub gospodarski krizi načrti za izgradnjo novih in posodobitev obstoječih stadionov po Sloveniji niso zapostavljeni, tako da si lahko v prihodnosti obetamo še nekaj novosti in posodobitev. Verjamemo, da bo to pomemben dejavnik pri povečanju števila gledalcev na slovenskih stadionih.

V prihodnje bomo stadionom namenili še nekaj pozornosti – predstavili bomo še kakšen stadion, seveda “izven konkurence”, ki ga torej ne bomo ocenjevali, ampak zgolj predstavili v sliki in besedi. V Sloveniji je namreč še kakšen stadion, ki si zasluži naziv stadion, na katerem se je nekoč igral kakovosten prvoligaški nogomet, še vedno stojijo stadioni, iz katerih so navijaške predstave še vedno zelo žive, čeprav na teh stadionih že vrsto let vlada navijaško mrtvilo. In vrgli bomo še kakšen pogled na že predstavljene stadione in njihove tribune.

SKUPNA OCENA:

1.Ljudski vrt 10

2. Arena Petrol Celje 9

3. Fazanerija Murska Sobota 7

4. Bonifika Koper 6

4. Mestni stadion Ptuj 6

4. Spodnja Šiška Ljubljana 6

4. Športni park Nova Gorica 6

4. Ob jezeru Velenje 6

9. Športni park Lendava 5

9. Športni park Domžale 5

11. Stadion Primorje 3

IZGLED STADIONA:

1. Arena Petrol Celje 9

1. Ljudski vrt 9

3. Fazanerija Murska Sobota 7

3. Športni park Lendava 7

3. Športni park Nova Gorica 7

3. Športni park Domžale 7

7. Bonifika Koper 6

7. Mestni stadion Ptuj 6

7. Spodnja Šiška Ljubljana 6

7. Ob jezeru Velenje 6

11. Stadion Primorje 3

DOMAČA TRIBUNA:

1. Ljudski vrt 10

2. Arena Petrol Celje 9

3. Fazanerija Murska Sobota 8

4. Bonifika Koper 6

4. Mestni stadion Ptuj 6

4. Spodnja Šiška Ljubljana 6

4. Športni park Lendava 6

4. Športni park Domžale 6

9. Športni park Nova Gorica 5

9. Ob jezeru Velenje 5

11. Stadion Primorje 4

GOSTUJOČA TRIBUNA:

1. Ljudski vrt 10

2. Arena Petrol Celje 8

3. Bonifika Koper 7

3. Spodnja Šiška Ljubljana 7

5. Ob jezeru Velenje 6

6. Fazanerija Murska Sobota 5

6. Mestni stadion Ptuj 5

6. Športni park Nova Gorica 5

9. Stadion Primorje 3

9. Športni park Lendava 3

9. Športni park Domžale 3

KAPACITETA SEDEŽEV

1. Arena Petrol Celje 13.006

2. Ljudski vrt 12.514

3. Fazanerija Murska Sobota 3.782

4. Športni park Domžale 2.726

5. Bonifika Koper 2.683

6. Športni park Nova Gorica 2.310

7. Spodnja Šiška Ljubljana 2.308

8. Mestni stadion Ptuj 2.207

9. Športni park Lendava 2.011

10. Ob jezeru Velenje 1.822

11. Stadion Primorje 1.670

Povezave do predstavitve stadionov:

Športni park Lendava

Bonifika Koper

Mestni stadion Ptuj

Spodnja Šiška Ljubljana

Športni park Nova Gorica

Fazanerija Murska Sobota

Stadion Primorje

Arena Petrol Celje

Športni park Domžale

Ob jezeru Velenje

Ljudski vrt Maribor

Mestni stadion Izola

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.

« Prejšnja stran — Naslednja stran »