Pogovor z Green Dragons

V zadnjih obdobjih so Dragonsi doživljali ekstreme. Od bojkota navijanja do polnih tribun na večnem derbiju. Od predsednika kluba, za katerega se je zdelo, da se ga ne bodo mogli rešiti, do prebujanja Ljubljane, na katerem so v središču mesta slavili njegov odhod. Po zeleni jeseni, v kateri je Olimpija po dolgih letih spet igrala pomembno vlogo v slovenskem nogometu, so se polnile tudi tribune stadiona v Stožicah. Največjo dramo smo doživljali okrog prestavljanja tekme Olimpija-Maribor, ki je bila končno odigrana v drugi polovici novembra. Zbralo se je veliko gledalcev, še več bi jih bilo, če bi bila tekma odigrana v prvotno predvidenem terminu. Kot pravijo Dragonsi, ni njihova naloga vabiti gledalce na tekmo. In res je, da so Stožice brez njih mrtve. Če se samo spomnimo nekaterih preteklih sezon, ko se je na vzhodu zbirala peščica privržencev Olimpije. Pri tem z lahkoto zanemarimo zahodno tribuno. Po zeleni jeseni se zdi, da je prišel čas Olimpije in Dragonsov. Kaj nam bo prinesla pomlad? Z gotovostjo lahko napovemo le derbi Maribor-Olimpija v Ljudskem vrtu, 5. marca. Če ga ne bo prestavilo vreme.

Se je po odhodu prejšnjega predsednika Olimpije končno le uredilo stanje v klubu in v odnosu Olimpija-Green Dragons? Kakšno je sodelovanje danes?

Stanje v klubu še vedno ni in še dolgo ne bo idealno (ali blizu tega), je pa boljše, kot je bilo eno leto nazaj. Dragonsi želimo, še enkrat, poudariti, da je bil naš bojkot ena izmed zadnjih možnostih, ki smo jih videli, tako za rešitev kluba, kot za navijaško skupino, da nadaljuje s svojim delom. Sodelovanje se je izboljšalo, komunikacija obstaja (prej je več kot eno leto ni bilo), a to še vedno ni normalno stanje.

Po zeleno obarvani jeseni verjamemo, da so vam v veliki meri pri vračanju navijačev na Stožice pomagali tudi rezultati vašega kluba. Kako ste se sicer lotili vabljenja navijačev nazaj na vašo tribuno?

Ne gre samo za rezultate in ne gre toliko za vabljenje navijačev. Ljudje iz drugih sredin mogoče ne razumejo – a Ljubljana je lačna, zelo lačna nogometa. Želi si močne Olimpije, veliko bolj, kot si to nekateri priznajo – pa ne samo Ljubljana. Olimpija, ki je več kot dve desetletji ni bilo nikjer (pa, če smo iskreni, je tudi sedaj ni nikjer) privablja navijače iz širše ljubljanske kotline, posavskega revirja, Gorenjske, Koroške, Notranjske. Olimpija je bila, razen nekaj prebliskov (mogoče je en izmed prebliskov tudi ta letos), klinično mrtva. Na nekaterih področjih je še vedno, a pustimo to.

Ni zadolžitev Dragonsov ali bilo katerih navijačev, da vabijo ljudi na tribune. Brez nas tako ali tako Olimpije ni. Na tekmah ni vzdušja, nogometna tekma je dolgočasna brez navijaške kulise in tako dalje. Pomembno je zavedanje, da smo navijači del kluba – tako tisti za golom, kot tisti na (pol)gledaliških tribunah. Bojkot je bil najtežji ravno za nas – zato prevelike aktivacije ob vrnitvi na sever sploh nismo potrebovali. Smo pa predlagali klubu poleti tisti piknik z navijači, katerega namen je bil ponovno zbližati se z ljudmi, ki so v zadnjem obdobju izgubili zaupanje v klub. Upamo, da postane to stalnica. Prav tako smo delili letake po srednjih šolah, s katerimi smo nagovarjali k včlanitvi v skupino in na splošno podporo Olimpiji. Verjetno bomo v prihodnje pripravili še kaj.

Kako povprečen Ljubljančan, ki ni pripadnik vaše navijaške skupine, danes dojema Olimpijo in pripadnost klubu? Koliko so iz vašega pogleda realna razmišljanja, da se povprečen Ljubljančan na Stožice ne more priti “pokazat” in da imate v pri vračanju publike precej težje delo kot npr. v Mariboru ali Murski Soboti?

To morate vprašati povprečnega Ljubljančana … 🙂 NK Olimpija sigurno pridobiva na ugledu – saj je zadnji izmed “stabilnih” športnih klubov v prestolnici. Košarka je na meji propada že več kot desetletje, hokejisti se nekaj trudijo v ligi, kjer so vedno zabetonirani na zadnjem mestu, v nogometu pa se je letos naredil preporod – ki ga pa ostali, če odštejemo Dragonse, še niso uspeli kapitalizirati. Trditev, da je “vračanje” publike precej težje delo v Ljubljani – Ljubljana je uspela razprodati stadion novembra, medtem, ko par mesecev nazaj “nihče” ni hotel niti iti na stadion. Nenogometna Ljubljana je proslavila odhod nezaželenega predsednika, kot da je novo leto. Navsezadnje, kateri slovenski klub se lahko pohvali, da je na gostovanje, ki ni derbi, pripeljal toliko ljudi, kot Dragonsi in Olimpija v Gorico?

Je pa tudi res, da je Olimpija postala z rezultati tema pogovorov povsod v Ljubljani. Na avtobusu, po lokalih, povsod se je dalo zaslediti, da je ljudi ponovno začela zanimati Olimpija. In za to je zaslužen predvsem ta pozitiven premik z menjavo predsednika in vodstvene garniture. To smo zadnja leta močno pogrešali, sedaj pa je potrebno na tem graditi. NK Olimpija je res, v času hoje po njivah nižjih lig, izgubila širšo zanimanje javnosti – pridobila pa je jedro, ki jo v večini sestavljajo (bivši) Dragonsi, tako tisti na C kot tisti, ki smo trenutno aktivni na B tribuni. In ta baza je veliko večja, kot je bila desetletje nazaj. Za to, da se polni stadion in da se prodajajo karte na tekmah, ki niso tako izpostavljene, je pa potrebno delo klubskih uradnikov – ki ga pa trenutno še ne opravljajo na zadovoljivem nivoju.

Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?

“Skorajda zadovoljiva”. Moramo si priznati – termini tekem še vedno niso optimalni, poleti so tekme prezgodaj, pozimi prepozno, Stožice so gradbišče brez lokala – to so izgovori, ki jih imamo. Jedro, 40, 50 ljudi, je na vsaki tekmi, potem je pa veliko odvisno od same lokacije. Celje recimo nikakor ne steče, medtem ko so gostovanja v Gorico ali Koper vedno zelo zanimiva in številčna.

Številke niso tako pomembne – pomembna je kvaliteta – ker na tribuno, kjer se bodo ljudje povezali med sabo – na to tribuno se bodo tudi vračali – ne glede na rezultate, ki so, na žalost, v navijaštvu zelo pomembni. Po našem mnenju smo Dragonsi na zadnjem domačem derbiju izpolnili vsa pričakovanja glede številke, na gostovanjih pa bi te številke lahko šle do cifre 300, 400 ali 500. Vprašanje je, kaj je naredila NZS in kaj bodo naredili organizatorji, če bodo te številke še rasle – ker nekih pametnih rešitev tukaj ne eni, ne drugi še niso pokazali. Kljub temu, da resno zagovarjamo kvaliteto in ne kvantiteto (na tekmi tudi, če nas je 50, se navija vedno 90+) moramo vseeno biti zadovoljni z udeležbo in povprečjem,ki ga imamo. A vse to je seveda potrebno še izboljšati.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami letošnje jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?

Obisk na domačih tekmah je bil soliden. Verjetno bi bil še boljši, če ne bi prišlo do tistega prestavljenega derbija, ki je pol ljubljanske kotline pahnil v depresijo. Trudimo se, da na vsaki tekmi predstavimo kak nov artikel, novo pesem, koreografijo, bakljado, dimnado. V bistvu je naš namen, da na tekmah dogaja.

Kaj smo pokazali? Po našem mnenju smo pokazali toliko, kot skupina, ki pride iz enoletnega (delnega) mirovanja in borbe proti upravi, lahko. Res je, nekatera gostovanja so bila oddelano katastrofalno slabo, že spet na drugih smo podirali rekorde. Fino bi bilo doseči neko konstanto. Velik korak naprej bi bil, da bi bila konstanta na domačih tekmah nad 300, na gostojučih nad 150, a to se lahko doseže le z dolgoročnim delom.

V katerih športih ste trenutno aktivni? Zakaj ste opustili navijanje na hokejskih tekmah in manj pomembnih košarkarskih tekmah?

Aktivni smo na nogometu. Z našo člansko izkaznico je poceni ali zastonj vstop še na košarko in hokej. Pri slednjem se je zanimanje celotne javnosti, ki je včasih pridno polnila Halo Tivoli, razpolovila, tako da Hala samuje. Glede košarke je pa tako – zanimanje samega članstva je padlo na nivo, da razmišljamo, kaj sploh še s tem športom narediti. Aganžma na enem področju pač terja ceno nekje drugje …

Koliko ste letos sodelovali pri organizaciji reprezentančnih tekem na Stožicah in kakšno je sodelovanje z NZS? Kakšna je vaša ocena izgleda tribune na reprezentančnih tekmah? Obiskujete tudi gostovanja reprezentance?

Dragonsi smo se na začetku kvalifikacij dogovorili z NZS o pravilih igre in o delitvi Severa na domačih tekmah s “Slovenija Supporters” oziroma tistemu, kar je od njih ostalo. Koreografijo na tekmi z Anglijo in vodenje tribune smo prevzeli mi, ker je bil tak tudi interes skupine. Ker smo dali obljubo, smo to tekmo tudi izpeljali na “kolikor-toliko” dobrem nivoju, a smo se že prej odločili, da neka ultras – domicilna zgodba – iz časov Bežigrada ali časov Ljudskega vrta takoj po prenovi štadiona – ne pride več v poštev. Vsaj na tekmah v Stožicah je na naši tribuni, recimo na Angliji, bilo 500 Dragonsov, 120 drugih, ki imajo približno veze z navijaštvom, ter 800 ljudi, ki nimajo veze z navijaštvom. Družine, Trigiji, mi jih imenujemo Planica – navijači. Ljudje, ki pridejo na Sever zato, ker so poceni karte in ker so vedno na voljo. Ljudje, ki na tekme hodijo s štirimi šali in bolj kot na tekmo spadajo na gasilsko veselico v Šentrupert. Ultrasi na tekmah reprezentance trenutno nimamo več svojega mesta. In ne verjamemo, da ga bomo še kdaj imeli. Je pa vedno zanimivo iti na kakšno evropsko gostovanje, če je nasprotnik atraktiven. Ker nam seveda manjka takšnih tekem s klubom, poskušamo seveda to tukaj kompenzirati.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?

Mi temu pravimo roba, ker ne delamo “navijaških rekvizitov” primarno zato, da jih ljudje nosijo na tekmah – ampak za to, da navijaško skupino in klub ponosno predstavljajo v slehernem dnevu svojega življenja. V času, ko je klub prvi na lestvici, ni težko “štampat” novih majic, šalov ali puloverjev, težje je, ko “nikjer ni nikogar”. Potem, ko je kar nekaj časa trajalo, da smo iz “nekaj artiklov na leto” prišli na “nekaj artiklov na mesec”, smo se sedaj predvsem usmerili v to, da so izdelki narejeni kvalitetno, da bodo v prihodnje vedno na voljo v centru Ljubljane in tako dalje.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?

Še naprej bomo “gazili”, poizkušali vsak mesec, vsako leto, narediti korak ali dva naprej, verjetno bodo vmes prišli kakšni padci in težave, a jih bomo z izkušnjami poizkušali rešiti. Naši cilji so jasni – pridobiti na kvantiteti, a ne izgubiti na kvaliteti.

Še vedno vzdržujete dogovor o molčečnosti vaših članov v javnosti (npr. navijaški forumi)? Je na področju komuniciranja z javnostmi in člani skupine primarno vlogo prevzel Facebook?

To je bil interni dogovor jedra, ki se včasih sicer malo prekrši, ampak ja, navijaško skupino Green Dragons navzven, tudi na internetu, zastopa zelo ozek krog ljudi. Facebook in ostala sredstva komunikacije v 21. stoletju so navijačem olajšale delo – saj lahko vstopamo v dnevne sobe in kuhinje naših fanov, sledilcev in jih veliko lažje aktiviramo, kot so jih generacije pred nami. Primarni kanal komunikacije je uradna spletna stran, kamor pa večina obiskovalcov pride ravno iz Facebooka. Kar se tiče forumov, ti niso naša domena. In prav je tako. Smo Dragonsi in ne potrebujemo dokazovanja za tipkovnico, ko pride do česa se tako ali tako ve, kaj se je zgodilo in kaj ne. Vemo, kdo je nesporni kralj interneta in to seveda nismo mi.

Vzdržujete trenutno kakšna prijateljstva na ravni skupine v Sloveniji ali v tujini?

Prijateljstva na uradni ravni ne obstajajo, ker zaenkrat za to niti ne čutimo potrebe. So pa zelo dobri odnosi izraženi s številnimi skupinami širom Evrope. Tu mislimo predvsem na ekipo Frontline iz Berna, s katero smo tudi že obiskali nekaj evropskih gostovanj. Potem so tu še fantje iz Varšave (Olimpija Varšava), s katerimi smo po nekaj letih spet vzpostavili kontakt. Omeniti pa moramo še Švedski Hammarby in CSKA iz Sofije, s katerimi smo dobre odnose navezali v zadnjih nekaj letih. Zadnji odpovedan derbi nam je povzročil kar nekaj sivih las tudi zaradi pisane zasedbe gostujočih navijaških skupin, ki so bile namenjene na naš del tribune. V Sloveniji nekega večjega sodelovanja med skupinami ni – in tudi ne vemo, zakaj bi bila.

Kakšni sta narodnostna struktura in politična opredelitev navijaške skupine?

Svojih članov ne sprašujemo ne po narodnosti in ne politični opredelitvi.

Katere podskupine so najbolj dejavne? V kolikšni meri so še v skupini aktivni Dragonsi iz bolj in manj oddaljenih krajev od Ljubljane?

Ponosni smo na vse naše podskupine, ki se tudi dobro zavedajo, da le enotni smo lahko najmočnejši. Ne bi radi kogarkoli posebej izpostavljali, saj je za nas pomemben sleherni član, ki ima zeleno srce, pa naj ta pripada pomembni podskupini ali ne. Je pa dejstvo, da so najbolj dejavne podskupine Frontline, Blokovci Fužine, fantje iz Rudnika. V ponos nam je, da zeleno srce bije tudi krepko izven Ljubljane, tako je pomembno izpostaviti najštevičnejše: Domžalčane, ekipo iz Kranja, Kočevja in Ekipo vedno lačni, katero sestavljajo fantje iz Koroške. Omeniti moramo tudi, da se število članov, ki niso iz Ljubljane, neprestano povečuje, tako da bomo verjetno dobili novo podružnico v katerem od slovenskih mest.

Podeljujete Zmajevo srce. Prosimo za kratko predstavitev tega projekta.

Nagrada Zmajevo srce je bila prvič podeljena s strani navijačev, ki so se zbrali okoli foruma nkolimpija.com v prvih letih tega tisočletja. Nagrado je prejel Jalen Pokorn, nato pa je nagrada za več kot deset let utonila v pozabo. Aktivirali smo jo nekaj let nazaj – jedro skupine je izbralo nekaj kandidatov, odločajo pa glasovi obiskovalcev naše spletne strani. Namen nagrade je, da navijači podarimo igralcu (ali kakemu drugemu nogometnemu delavcu) nagrado. Pa ne samo zato, ker je najboljši igralec, najboljši strelec ali najbolj medijsko izpostavljen. Nagrada naj bi šla tistemu, ki je del Severa, ki je del naše navijaške kulture, ki predstavlja naš igralski ideal. V času modernega nogometa, kjer so igralci en dan rdeči, drugi dan zeleni, tretji dan pa ljubijo rumeni grb, se take vrline iščejo. Nagrado je nekaj let nazaj dobil Boban Jovič, letos pa je nagrado prejel Darijan Matić.