Pogovor s Terror Boysi

Goriški Boysi v letošnjem prvenstvu nimajo razlogov za zadovoljstvo. Gorica je šele na osmem mestu na lestvici, kar od štirikratnega prvaka Slovenije vsekakor nismo pričakovali. V medijih sta zelo odmevali reakcija Boysov ob menjavi klubske legende Mirana Srebrniča na položaju trenerja moštva in kratki stiki z navijači Mure, Black Gringosi, predvsem pretep v lokalu na goriškem stadionu. Z Boysi smo se pogovarjali pred jutrišnjo tekmo proti NŠ Muri v domačem Športnem parku.

Gorica letos v glavnem životari v spodnjem delu lestvice. Vsekakor to ni položaj, ki smo ga vajeni od tako kvalitetnega kluba. Kateri so razlogi?
Razlogi za trenutno životarjenje kluba in slabe rezultate moštva v osnovi izhajajo iz pomanjkanja resnega vlaganja v goriški nogomet (posledično je kakovost igralskega kadra na, za goriške standarde, nizki ravni), pomanjkanje vizije in neobstoječe kadrovske politike aktualne uprave, ki zavoljo zatiskanja pasu zanemarja skavting in ne premore kakovostnih operativcev, ki bi bdeli nas športnim delom in kadrovsko politiko. Tu pa so še nekateri okostnjaki iz omar, ki jih je aktualno vodstvo podedovalo od bivše uprave, ki je skupaj z italijanskimi partnerji klub pripeljala le streljaj od propada in pa malomarno upravljanje z mladinsko šolo, ki je v zadnjih letih dala čez preveč različnih trenerjev, vodij in posledično goriška šola, ki je vedno bila v samem vrhu v Sloveniji, v zadnjem obdobju ne daje več dovolj kvalitetnega podmladka, kar pomeni da se mora članska ekipa v večji meri zanašati na poceni tujce in “okrepitve” iz nižjih lig.

Mnogo pozornosti v medijih je bila deležna vaša reakcija ob menjavi klubske legende, Mirana Srebrniča, na položaju trenerja kluba. Kaj se je dogajalo v ozadju?
V osnovi je šlo za nezaupanje v domači strokovni kader in za, po našem mnenju, izkazano nespoštovanje do legende kluba, ki je za Gorico naredila več kot katerikoli posameznik iz sedanje ali katere izmed bivših klubskih uprav. Nedopustno je, da si predsednik kluba, ki je bolj kot ne nogometni laik, saj si kruh služi z drugimi dejavnostmi, dovoli posegati v trenerjevo avtonomijo in način dela ter mu povrhu vsega še diktira taktične in kadrovske smernice, s katerimi posega v domeno, ki je v celoti izven njegovih nogometnih kompetenc. Podobne zadeve so sicer v nogometu vse prej kot redkost, a vendar ni niti najmanjšega dvoma, da je ravno predsednikovo vmešavanje, ki izvira iz dejstva, da je finančna stabilnost kluba v največji meri odvisna od prodaje najboljših igralcev (po drugi strani pa taista uprava trenerju ni pripeljala pravih okrepitev in trener sam ni imel glavne besede, kar se tiče prihodov igralcev), glavni razlog, da je prišlo do nekaterih nesoglasij na relaciji trener-uprava in uprava-igralci, ki so še dandanes aktualna, čeprav se o njih razumljivo javno ne govori. Mi pa bomo vedno trdili, da je bil Kapetan najmanjši krivec za porazne rezultate Gorice v drugi polovici jesenskega dela prvenstva, ker govorimo o človeku, ki je za Gorico dal dušo in srce, tako na terenu, kot tudi v trenerski vlogi. In to takrat ko je bila prihodnost kluba skrajno negotova in je preživetje le-tega viselo na nitki, tako da ne govorimo zgolj o največji legendi, temveč o rešitelju Gorice v pravem pomenu besede.

Kje vidite svoj klub v prihodnosti? Kot klub, ki vzgaja mlade talente, ki jih potem »pobereta« Olimpija in Maribor? V partnerstvu z bogatimi klubi iz tujine? Obstaja tretja pot, ki bi zadovoljila vedno zelo zahtevna pričakovanja ultrasov?
Gorico v prihodnosti vidimo kot samozadosten in stabilen klub, ki ne bo več igral vlogo izložbenega okna ostalim klubom iz vrha slovenskega nogometa, predvsem pa si želimo, da bi na čelu kluba bili ljudje, ki so življenje posvetili nogometu in v njem tudi nekaj naredili, saj brez tovrstnega operativnega znanja in kilometrine ter poznavanja specifičnih nogometnih zakonitosti noben klub ne more postati zgodba o uspehu in resen igralec na slovenski nogometni sceni. V kolikor bi imeli na vodilnih položajih sposobne ljudi in prekaljene nogometne operativce, bi iz enačbe hitro izpadli raznorazni oportunisti in konjski mešetarji, ki so v zadnjih letih krojili kadrovsko politiko in skrbeli za lastne interese, ki z nogometom nimajo nobene veze. Skratka, želimo si močne in stabilne Gorice, ki bi iz sezone v sezono bila v igri za lovorike, ki ji glede na zgodovino in osvojene naslove tudi pritičejo. Tujcev in raznoraznih “stricev iz Amerike” pa v tej zgodbi nikakor ne vidimo.

Nova Gorica je eden izmed krajev, ki nikakor ne zmore več privabiti širše množice ljubiteljev domačega kluba na stadion. Bi bilo kaj drugače, če bi se spet borili za naslov prvaka?
Goriška nogometna publika je svojevrsten fenomen, saj je po eni strani sinonim razvajenosti, po drugi pa kot da v naslovih in lovorikah ne zna uživati. Naj spomnimo, da sta tako Milan Miklavič kot tudi Pavel Pinni, ki sta v Gorico prinesla vse štiri naslove prvaka, bila ves čas njunega mandata na bojni nogi z delom goriške publike, ki je vedno znova terjala več oziroma nemogoče. V Gorici zmaga sama po sebi nikoli ni dovolj, potrebni sta popolna zmaga in dominacija, kar pa je v današnjem nogometu zlasti na najvišji ravni prej izjema kot pravilo. Prepričani smo namreč, da med goriškimi tribunarji obstaja kar nekaj takšnih, ki bi na klopi Gorice nergali tudi Guardioli, Fergusonu in še kateremu izmed prekaljenih trenerskih mačkov, a tudi to jemljemo kot del folklore v slovenskem prostoru.

Stadion in mesto ste polepšali z grafiti, zelo aktivni ste v marketingu navijaških artiklov. Številčnost skupine je običajno močno odvisna od vsakokratnih (ne)uspehov moštva. Kako ste zadovoljni z ultras mentaliteto članov skupine? Je zaradi slabih rezultatov moštva vaša skupina spet na »prepihu«?
Ultras mentaliteta je – kar se Nove Gorice tiče – za slovenske razmere na zelo visoki ravni. Sploh kar se tiče jedra skupine, ki je izjemno močno in homogeno, kar pomeni da lahko naša skupina prebrodi tudi najhujše čase, kar smo v preteklosti že dokazali. Glede na velikost našega mesta in število prebivalcev smo v vseh segmentih na nadpovprečni ravni, čeprav je roko na srce letošnja sezona kar se tiče številčnosti, izgleda tribune, gostovanj itd. slabša kot nekatere prejšnje, a so taka nihanja enostavno nekaj, s čimer morajo manjše skupine vsepovsod živeti in se temu znati prilagajati. Delamo na tem, da bi v prihodnosti vse skupaj dvignili na še višji nivo in če nam je to doslej že uspelo (deset let nazaj smo denimo bili na precej nižji ravni kot smo danes), ne vidimo razloga za to, da bi enaka teza obveljala tudi čez naslednjih deset let. Dela je veliko, a se ga ne branimo, predvsem pa ljudi iz jedra skupine ženeta naprej prava mentaliteta in vizija močne in dobro organizirane ultras skupine, ki bo vedno stala za svetim grbom in nogometnim ponosom Primorske.

Ste aktivni samo v nogometu ali še v katerem drugem športu?
V Novi Gorici je nogomet religija številka ena, tako je bilo že od nekdaj in tako bo vedno. Vse ostalo so igre.

Goriške vrtnice so zaključena zgodba?
Goriške vrtnice so že dobro desetletje zgodovina. Danes so na tekmah prisotni zreli oz. starejši posamezniki, ki so nekoč bili bodisi vidnejši, bodisi redno aktivni člani Vrtnic, vseeno pa je potrebno razjasniti, da Vrtnice v svojih zlatih časih nikoli niso bili izrazito “fan” naravnana skupina, saj je kar lepo število članov imelo razjasnjene pojme o navijaštvu in posledično tudi njihova mentaliteta ni izključevala ulice oz. stika z rivali iz nasprotne tribune. V praksi so Vrtnice zamrle kmalu po šampionsken obdobju in čeprav je v zadnjih sezonah njihovega aktivnega delovanja legendarni transparent še visel na ograji vzhodne tribune, pa o neki resni skupini vsaj takrat ne moremo več govoriti.

Kakšna je obiskanost vaše tribune v letošnjem prvenstvu, tako doma kot na gostovanjih?
Iskreno povedano slaba oz. podpovprečna. Letošnja sezona bo bolj kot ne hitro šla v pozabo, kar se same tribune in obiska domačih in gostujočih tekem tiče. Smo pa zato bili zelo aktivni na marketinškem področju, ki je na zelo visokem nivoju, prav tako pa smo veliko naredili tudi za polepšanje podobe mesta. Tu mislimo predvsem na grafite, s katerimi želimo med lokalno mladino prebuditi občutke pripadnosti in lokalpatriotizma, saj si močno prizadevamo na vzhod privabiti nove obraze, ki bodo skupaj z nami pisali nova poglavja v zgodovini naše skupine. Veseli pa dejstvo, da je prisotnost trdega jedra skupina (25-30 ljudi) zelo konstantna, kar priča o tem, da rezultati niso faktor in da mentaliteta ostaja glavni temelj naše skupine.

Mnogo pozornosti so bili deležni tudi kratki stiki in vmes konkretni pretep v lokalu na vašem stadionu z Black Gringosi … Čeprav imajo odnosi med skupinama že »dolgo brado«, je vsaj v začetku šlo bolj za preganjanje monotonosti na tribunah. Gre zdaj že za kaj več?
Olimpija, Primorje in Mura – sovraštvo onkraj kategorije. Tu so vsakršne besede odveč.

Česa si predvsem želite za osvežitev na zaspani slovenski ultras sceni?
Če začnemo z edino realno željo – da bi se vsi držali svojih tribun, ne pa igrali turistov. Vse ostalo žal spada v kategorijo “nostalgija”. Slovenija je na srečo premajhen trg, da bi se moderni nogomet kdaj zares v popolnosti prijel, zato si želimo, da bi tradicionalna nogometna okolja nekoč spet ugledala prvo ligo in da bi se čim več mladih z instagramov, facebookov in ostalega virtualnega sranja ponovno vrnilo na ulice in stopilo v bran idealom, ki so srce in duša ultras navijaštva.

Bi bil čas, da navijanje na tekmah reprezentance spet prevzamejo v svoje roke ultrasi? Ali je ta vlak že davno odpeljal?
Čas bi bil, da bi reprezentanca postala simbol nacionalnega ponosa in enotnosti, ne pa poligon za premije za že tako dobro preskrbljene egote. Pravi ultras dandanes ne sme niti pomisliti, da bi s tribune podpiral reprezentanco, saj bi s tem podpiral politiko Nogometne zveze Slovenije, ki na račun navijačev in spektakla klubom izstavlja račune za običajno nogometno folkloro. V naši skupini smo reprezentančno poglavje za časa raznih Čeferinov in njemu podobnih birokratov, ki ubijajo nogomet in njegovo dušo do nadaljnjega zaprli, saj se mora norost v imenu “Gospodarja Denarja” v tem bolanem in nebrzdanem modernem nogometu slej ali prej nehati.