Mestni stadion Izola

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.