Intervju s Terror Boysi

Tudi v prihodnje bomo ostali aktivni na tekmah reprezentance

Če razdelimo Slovenijo na vzhodno in zahodno polovico, lahko rečemo, da je zahodni del ne le v krizi, ampak da vlada popolno mrtvilo, vsaj kar se pomembnejših ultras skupin v nogometu tiče. Gorenjske po odhodu kranjskih Small Facesov praktično več ni na zemljevidu ultras nogometnih skupin. Če se preselimo južno oziroma jugozahodno, ni situacija nič boljša. Nad krsto ajdovskih Red Devilsov pajki že več let pletejo mreže, Tifoze bi verjetno lahko prebudil samo močan šok, kakršno je bilo npr. finale pokala v sezoni 2006/07, ko se jih je na Areni Petrol v Celju zbralo presenetljivo mnogo (vsaj glede na takratno stanje navijaštva na Bonifiki), o Terror Boysih pa nas večina zgolj ugiba, ali so klinično mrtvi, ali pa je še kaj upanja za oživljanje z elektrošokom. O vseh ostalih slovenskih skupinah izvemo vsak teden več kot dovolj; slika in video posnetek namreč povesta več kot 1000 besed. Naš tokratni sogovornik – Terror Boys Nova Gorica.

Zakaj ste “izginili” iz tribune?

O tem bi lahko veliko govorili, a bržkone bo čisto dovolj če povemo, da je bistvo problema v tem, da je pri nas enostavno premalo resnih ljudi s pravo mentaliteto, voljo in razčiščenimi pojmi o tem, kaj navijaštvo sploh je. Vsi problemi, s katerimi se je v zadnjih letih ubadala naša skupina (majhno število, slaba organizacija itd.), izvirajo bolj ali manj iz tega. Z omenjenimi težavami se je naša skupina sicer ubadala že vse od samih začetkov, ob zadnji menjavi generacije pred kakimi tremi leti pa so se stvari začele stopnjevati do te mere, da skupina danes ni več aktivna.

Nameravate narediti kakšno reorganizacijo?

Med mlajšimi člani je kar nekaj fantov, ki si želijo ponovne obuditve skupine in ti se sedaj nekaj dogovarjajo, da bi poskusili skupino ponovno aktivirati v naslednji sezoni. Težko pa je reči, ali se bo iz tega dejansko kaj izcimilo ali pa bo ostalo zgolj pri besedah.

Na različnih mestih je že večkrat potekala debata, zakaj v Novi Gorici (pa tudi v nekaterih drugih slovenskih mestih) preprosto ni dovolj zanimanja za domači nogometni klub. Katere stvari so se spremenile od takrat, ko se je tudi v Novi Gorici znalo zbrati od 2000 do 3000 gledalcev? Lahko povzameš bistvene ugotovitve?

Najverjetneje je glavni problem v tem, da je Nova Gorica kot mesto v zadnjih letih postalo, če se nekoliko primitivno izrazimo, preveč šminkersko. Okolje z visokim življenjskim standardom, delovnimi mesti v casinojih in bogatimi ljudmi pač ni ravno idealno za popularizacijo nogometa. Poleg tega je publika postala preveč razvajena in zahtevna. Trije zaporedni naslovi prvaka so imeli za posledico, da je za novogoriško občinstvo slovenska liga postala dolgočasna in zdaj bi za večjo prisotnost publike naši nogometaši morali doseči že kak uspeh na višjem nivoju, npr. uvrstitev v skupine UEFA-e. Mnogi sicer omenjajo, da je problem tudi bližina Italije in s tem možnost neposrednega spremljanja precej bolj zanimive italijanske lige, zaradi česar trpi lokalni klub, a bržkone nimajo v celoti prav. Italija je bila namreč pred trinajstimi leti, ko je bilo na našem stadionu povprečno okrog 3000 gledalcev, prav tako blizu kot danes, tako da je verjetno problem bolj v prej omenjenih stvareh.

Katere so bile najpomembnejše prelomnice Terror Boysov skozi zgodovino in kako se je gibala vaša številčnost?

Prelomnic je bilo kar nekaj. Začnemo lahko s samo ustanovitvijo skupine v jeseni 91. leta, ko se je kakih 30-40 zagretih fantov pričelo zbirati na vzhodni strani stadiona v Športnem parku. Njihovo navijanje je trajalo kaki dve leti, potem je počasi prišlo do nezainteresiranosti, pa tudi uprava jim je zaradi nekaterih manjših incidentov pričela metati polena pod noge in tako je prva generacija skupine prenehala z aktivnostmi. Potem je prišlo do ponovnih poskusov ustanovitve v obdobju, ko je naš klub prvič osvojil naslov prvaka, a so ti poskusi dokaj hitro klavrno propadli. Potem pa je prišlo leto 2001 in naša ponovna ustanovitev, ko se nas je na domačih tekmah v povprečju zbiralo okrog 50, v manjšem številu pa smo odhajali tudi na gostovanja. V sezoni 2002/2003 je nato sledil rahel padec, potem pa je prišla sezona 2003/2004, ki je bila definitivno najboljša v naši zgodovini. V jesenskem delu te sezone nas je bilo na domačih tekmah nekje 50-70, v spomladanskem delu pa 80-100, pa tudi gostovanja so bila dobro oddelana. Najboljša predstava te sezone, obenem pa verjetno tudi naša najboljša predstava vseh časov, pa je bila definitivno tista na zadnji domači tekmi proti Kopru, ko nas je skoraj 200 proslavilo prvi naslov prvaka po osmih letih, skupno pa drugi naslov. V sezoni 2004/2005 je naša številčnost nekoliko upadla, vendar smo tudi v tej sezoni uprizorili nekaj dobrih predstav. Izstopa predvsem gostovanje na finalu pokala v Celju, ki je bilo obenem naše najštevilčnejše gostovanje vseh časov. V Celju nas je takrat bilo kakih 130, poleg nas pa še kakih 500 simpatizerjev Gorice. V sezoni 2005/2006 je številčnost nato še bolj upadla, počasi se je zamenjala generacija, vendar smo bili še vedno konstantno prisotni na tekmah. V jeseni 2006 je sledila naša zadnja dobra predstava in sicer na tekmi proti Celju, ko smo z našo do sedaj največjo bakljado (naenkrat smo prižgali 80 bakel) proslavili 15. obletnico ustanovitve skupine. Po tej tekmi pa so šle stvari strmo navzdol, kar je sčasoma privedlo tako daleč, da sedaj že skoraj eno leto nismo več aktivni.

Kako uspešni ste (bili) na področju marketinga navijaških rekvizitov in kakšne odnose ste imeli (imate) z vodstvom kluba?

Kar se tiče marketinga smo v preteklih letih izdelali dve vrsti majic, šale in našitke. Kar se pa tiče odnosov z upravo kluba je bilo v preteklih letih kar precej iskric, ker naša uprava pač ni imela razumevanja za naš stil navijanja (tako kot nasploh v času t. i. modernega nogometa večina uprav klubov nima razumevanja za ultra stil navijaštva), mi pa prav tako nismo imeli razumevanja za določene njihove zahteve, na katere kot ultrasi pač nismo hoteli pristati (npr. personalizacija vstopnic itd.). Sicer menimo, da bi kot pravi ultrasi morali delovati neodvisno od uprave in tako ti konflikti na nas ne bi smeli preveč vplivati, vendar temu žal ni bilo tako. Že v odgovoru na prvo vprašanje smo namreč povedali, da je bil glavni problem, ki je od vsega začetka pestil našo skupino, pomanjkanje ljudi, ki bi imeli jasno razčiščene pojme o tem kaj je navijaštvo in bi temu primerno tudi delovali.

Nova Gorica je eno izmed slovenskih mest, kjer sta za lokalni klub navijali dve navijaški skupini različnih usmeritev, ultras in fan. Kakšni so bili vaši medsebojni odnosi v preteklosti in kakšni so danes (čeprav trenutno ne navija nobena skupina, se zagotovo srečujete)?

Tudi z Vrtnicami smo imeli v preteklosti precej sporov, ker smo pač gojili drugačen stil navijanja kot oni. No, mi smo že kmalu po naši ponovni ustanovitvi postali precej številčnejši in vplivnejši od njih, tako da nam preveč preglavic niso mogli povzročati. Trenutno ne mi ne oni nismo aktivni, zato tudi ne gojimo več nobenih odnosov oz. vsaj kot skupina sploh nimamo več kontaktov z njimi. V zasebnem življenju pa seveda obstajajo prijateljstva med posameznimi člani enih in drugih, saj nenazadnje živimo oboji v istem mestu in navijamo za isti klub. Ko smo že pri Vrtnicah, moramo povedati, da je bilo precej naših bivših članov v prvem šampionskem obdobju novogoriškega nogometa (95/96) med Vrtnicami, saj oni takrat še niti približno niso bili to, kar so bili v zadnjih letih. Takrat so namreč gojili neko mešanico ultra in fan stila, prižigali so pirotehniko, delali koreografije, bilo je tudi nekaj incidentov z ajdovskimi Red Devilsi (ti so bili takrat glavni rivali novogoriških navijačev, žal pa so hitro razpadli) in ljubljanskimi Green Dragonsi. V poznejših letih so žal preveč padli pod vpliv kluba, vsi, ki so nekaj dali na ultra stil, so skupino zapustili (kot smo že povedali se je nekaj teh ljudi kasneje pridružilo nam) in tako so počasi propadali in nazadnje tudi oni prenehali z aktivnostmi.

Vaše aktivnosti na tekmah slovenske reprezentance.

Na tekmah reprezentance smo prisotni nekje od 95. leta dalje tako na domačih tekmah kot na večini gostovanj, število pa je bilo velikokrat odvisno od pomembnosti tekme. V največjem številu smo bili prisotni na domači tekmi proti Franciji in Hrvaški, ki sta se obe igrali v Ljubljani jeseni leta 2003. Na vsaki od teh dveh tekem nas je bilo okrog 80. Od gostovanj smo bili najštevilčnejši na prijateljski tekmi proti Italiji v Trstu leta 2002 in sicer nas je bilo tam okrog 100, v manjšem številu pa smo odhajali tudi na ostala gostovanja. V kvalifikacijah za SP 2010 smo bili v številu 20-30 prisotni na vseh domačih tekmah, štirje smo bili na Poljskem, 15 nas je bilo na Češkem, prav tako pa bomo prisotni tudi na naslednjih domačih tekmah (ne glede na rezultate, ki jih bodo dosegali naši reprezentanti), kot tudi na Slovaškem, na prijateljski tekmi proti Angliji v Londonu in v San Marinu. Ne glede na našo trenutno neaktivnost na tekmah Gorice nameravamo ostati prisotni na reprezentančni tekmi tudi v bodoče, ne glede na to ali se bodo tekme igrale v Ljubljani, Mariboru, Celju ali kjerkoli drugje.