Casual style

Zanimanje za ta ”način življenja” je v zadnjem času vse večje. Odločil sem se, da vam približam, od kje je vse to prišlo, kakšni so bili začetki tega, razvoj in trajanje danes.

»Kežualci« so pravzaprav črpali svoj izgled iz skoraj vsake subkulture na Otoku in jo pomešali z evropskimi športnimi znamkami obutve in oblačil. Na začetku je treba povedati, da biti casual v vsakdanjem življenju v Veliki Britaniji pomeni ohlapno nošenje neobveznih oblačil. To pomeni, da je nošenje trenirke in spodnje majice ter superg 100 % casual. Vrnimo se na stadione, ker nas to najbolj zanima. V 60. letih, bolje rečeno proti koncu tega desetletja, so se na britanskih stadionih udomačili skinheadi. Nosili so ”casual” oblačila, saj niso imeli denarja za dražja oblačila. Torej po koncu dela niso sezuli svojih težkih bulerjev in na pivo so šli v svojih karirastih srajcah takoj po izmeni. Seveda se je tak stil hitro prijel med britanskimi producenti oblačil, kot sta Ben Sherman in Fred Perry, katerih majice in polo majice so postale razpoznaven znak vseh stadionskih band. Tu je treba dodati, da to z novejšim casual stilom nima veliko skupnega. Fred Perry je hitro postal kultna znamka iz preprostega razloga, saj je izbor precej barvnih polo majic dovoljeval vsakemu navijaču nošenje majic Fred Perry v barvah svojega ljubljenega kluba.

70. leta so z vidika mode na stadionih najslabša leta. Dovolj je samo spomniti na kultno sliko navijačev Manchester Uniteda, ki brcajo na tleh ležečega fana Hull Cityja s pomočjo čevljev s peto. Tako je, dolgi lasje in hipijevski izgled so za kar nekaj let zavladali na britanskih ulicah. Ti časi so se kaj hitro končali in tako z naglim izbruhom punk rocka in vrnitvijo subkultur, kot so Mods in Skins, počasi prehajamo do korenin tega, kar danes imenujemo casual. Prav tako je bila policija še vedno alergična na bulerje Martens, kratke lase, haringtonke in bomberje. V precej kratkem času pa so možje v modrem stali pred nelahko nalogo, saj so navijaške skupine svoj izgled zelo spremenile.

Transalpino – poceni mednarodne vlake – otoški navijači povezujejo s samo enim – z ”roparskimi” pohodi po Evropi, predvsem Italiji (oblačila) in Nemčiji (športna obutev). Nihče pravzaprav ne ve, zakaj so postale ravno te znamke in ne druge cilj skupin, kot sta Perry Boys iz Manchestera in Scallies iz Liverpoola, ki sta kot prvi začeli »uvažati« športna oblačila v Veliko Britanijo. Izgleda, da je bil prvi povod porast zanimanja za modo, in drugi, da težki izgled skinov, zanimanje za skuterje Mods in glasba reggae Rude Boys ni bilo to, kar je hotela večina mladih na Otoku. K temu je prišla tudi disco glasba in diskoteke, ki so nadomestile punk in reggae koncerte, ki so prej zanimali nogometne huligane. Največji pomen pri izbiri oblačil je bilo to, kaj je kdo nosil na Wimbledonu. Tako je, tenisači so bili faktor, katera trenirka je v modi. Na Otoku je kmalu postalo polno majic takih znamk, kot so Sergio Tacchiini, Fila, Lacoste in nesmrtni Fred Perry.

Kar se tiče obutve, je imel Adidas kar nekaj časa popolno prevlado. Adidasovi modeli Trim Trab, Stan Smith ali Samba so še dandanes popolna klasika casual mode. Pri kavbojkah je imela primat znamka Lois in seveda neuničljive Levisove 501, ki so jih prevzeli od skinheadov.

Ker je bilo treba pripraviti še oblačila za deževno angleško vreme, so postali modni anoraki in jakne z goreteksom. Pri zadnjih je imela primat italijanska Kappa, katere jakne so bile za policijo še dolgo znak, da je nekdo potencialni huligan. Prvič so tudi angleške znamke jaken, npr. Peter Storm in Berghaus, postale moderne, saj so njihove jakne primerne za nalive.

To je bila prva polovica 80. let. Casual stil je počasi pregnal s tribun svoje težko obute in obrite predhodnike. Moda se je menjala tako hitro, da so ekipe z manjših mest, ki so stvari kopirale od večjih sosedov, po osvojitvi enega stila prišli na tekmo in ugotovili, da oblačila in obutev, ki jih nosijo, niso več v modi, saj je nekdo očitno zamenjal standarde mode. Je bil pa to precej drag hobi, saj menjava oblačil ni bila tako poceni in tudi s službo v tistih časih ni bilo tako lahko. Generalno se je dolgo obdržal teniški izgled ekip z juga, na severu pa so nekatere ekipe v goretex in puhastih jaknah izgledale, kot da gredo na osvajanje Everesta.

Med vsemi temi izleti v Italijo so začeli na Otok voziti tudi pravo moško modo, torej znamke kot so Armani, Prada ali CP Company (del te firme je kultni Stone Island). S tem je prišlo tudi zanimanje za že po naravi drage znamke Burberry in Aquascutum. Letnica, po kateri je na Otoku zavladal Stone Island, je bilo Svetovno prvenstvo v Italiji (1990), po katerem so se ekipe z juga zaljubile v to in v druge italijanske znamke.

Velik vpliv med huligani sta dobili ameriški znamki Polo Ralph Lauren in Timberland. Zaradi muhastega vremena se je znova pojavilo zanimanje za jakne in kape lovske firme Barbour. Edino, kar se ni menjalo, so bile Adidaske, ki so še dandanes kopije teh pripeljanih iz Nemčije v 70. letih. Šele pred kratkim so nezamenljive ”tri črte” predale primat dragim znamkam Prada, Armani in Paul&Shark. Popolna novost so izdelane zaradi nostalgije na serijo Adidas, npr. Beckenbauer, Chile ali različni modeli Puma, ki se stilsko navezujejo na velike športne zabave iz 60. in 70. let.

V zadnjih letih se moda kaj preveč ne menja, razen lokalnih trendov, kot je prevlada oblačil Paul&Shark na severu in Stone Island ter CP Company na jugu in v Londonu. Kar se tiče pokrival je tako kot v preteklosti tudi sedaj prevladujočih nekaj znamk – Burberry (kot vemo je podjetje na pobudo policije in vlade prenehala izdelovati slavne kariraste džokej kape), Aquascutum ali Lacoste.

Precejkrat se lahko opazi tudi popularnega konjička Polo Ralph Lauren. Najzanimivejši produkt casual mode so domače otoške znamke na čelu z One True Saxon. Te znamke so popularne predvsem na severu, kjer ljudje zaslužijo precej manj kot na jugu in v Londonu ter okolici.

Vir: To my kibice

Prevod: Jež